I.

Sreče, sreče!

Poganjamo se zanjo na vse strani, a nič! Prikaže se, nasmehne se in zopet je ni. A tako smo je vsi lačni, žejni; naše duše umirajo zanjo in srca se nam suše v nestrpnem pričakovanju. Kdaj pride, kdaj!?! Ni posebne – ah, kaj! – nobene gotovosti ni, da pride, a mi vendar verujemo in upamo in čakamo. Romantiki smo, romantiki vsi vprek. In ženske, me ženske še celo! Ko smo še otroci, pripovedujejo nam pravljice o princih in princesah. In ko se prvi krasno-neumni sen prebudi v naših dušah, ko prvikrat poizkušamo pogledati skozi neprozorno zagrinjalo tja daleč, daleč v bodočnost, nam zaigra srce; zakaj uverjene smo, da nas čaka tam sama prelest in sreča. Oj, bajna prelest in mamljiva sreča! In ko trgamo zadnje otroške čevlje, ko nam kri nakrat tako burno zavre po žilah, ko nam je vse srce polno zlatih upov, bisernih, prešernih nad, ah! – takrat mislimo, da se nam morajo vsak hip na stežaj odpreti vrata v novo, čarobno življenje. Slavni junaki, mladi in lepi kakor majev dan, nas čakajo tam in me moremo le voliti. Najlepšega si izberemo, najboljšega! In objame nas, poljubi nas na naša sveža rdeča usta in me pojdemo z njim. Pojdemo z njim po rožni poti k omamljivi, tajinstveni sreči, ki sedi tam na srebrnem tronu v samih žarečih se rubinih in nas čaka. Naše gospostvo čaka nas, ki prihajamo v cvetu in krasoti svoje šestnajstletne mladosti. Ah, in vrata se odpro in življenje nam zazija naproti, golo in dolgočasno. Ni ga junaka, ki bi nas pozdravil ob našem prihodu. Ni rož, ni sanj, ni je sreče na srebrnem tronu v žarečih se rubinih. Za koga cveto naše rdeče sveže ustnice, za koga se bliskajo naše mlade sanjave oči, kdo nam gladi nežno lice, mehko kakor svila, rožno kakor zora v jutru?! Nihče in za nikogar! V enem mesecu je konec, v štirinajstih dneh, v jednem tednu je konec našega princesovanja. Vse tiste opojne bajke ugasnejo v naših očeh, vsi tisti čarobni svetovi, kamor so imele iti naše noge, bele, nežne, otročje. Kakor možu nam je, ki je dobil od zlobne vile rumeno zlato v črnem gozdu in pride domov in vidi, da ima suho listje, prah in smetje v roki ... In hodi v gozd in hodi in čaka 5 vilo z rumenim zlatom.

Taka je bila Nada Miličeva. Dva črna demanta njene oči, zlate niti njeni lasje, mlada usta rdeča in opojna kakor mak v zelenem polju. In tisoč sanj v speči duši in tisoč nad v mladem srcu. Kakor zakleta kneginja hodi, plaho in ponosno. Svoja neznatna krilca nosi kakor preoblečena princesa, ki čaka, da jo ta hip zavijejo v svilnate tkanine. Vpleta ranega jutra svoje zlate lase v težke kite in misli: »Danes, danes ... Danes srečam mladega vojvodo na belem konju. Pozdravi me, pripogne se: Nada, kraljica moja, dolgo te je čakalo moje srce! Pojdi z menoj v beli grad, v ponosni grad ob modrem jezeru ...« In Nada hodi v šolo, a vojvode ne sreča. Nada sedi opoldne pri oknu in šiva svoje male rokavice, ki so se pretrgale na prstih in sanjari:

»Zvečer pojdem h godbi v zeleno alejo. Kostanji cveto in junak, oficir, prijaše iz gozda. Junak, oficir, ki je bil v vojni bogve kje, ki ima zlate medalje na junaških prsih in zlate našive na modrem dolmanu. Kakor gavran so črni njegovi lasje in usta njegova so vroča in mehka. Junak skoči doli, prikloni se do tal: Nada, dekle, mislil sem na te v daljnih gorah ... Prišel sem pote, da greš z menoj. Daleč pojdemo, v krasne kraje ...«

Zvečer pri godbi se ji nasmiha golobrad kadet, ni ga junaka ... Ni ga bilo junaka. Ni prišel kapitan z bele barke na zelenem morju, ni prišel mlad doktor, bolan na smrt, ki bi ga mogla imeti rada. Ni prišel španski don, ponosen in sladak, ni prišel preganjen Rus, tam iz Sibirije, k nji, Nadi zlatolaski. Ni jih bilo! Ni ji povedal gospod suplent, ki ga je srečala vsak dan, da jo ima rad. Z bledo gospodično je šetal, ki je imela grde mozole na nosu. V šolo hodi in sanjari. Ne pridejo junaki iz daljnih krajev, ali sanjariti je lepo. Čudovito! O, prišli bi, prišli bi junaki, da vedo, kje cvete Nada, najlepše dekle v mestu! In tako hodi v šolo. Mladi fantje jo srečujejo; mladi fantje bledih, dolgočasnih obrazov. Ne bodo to junaki, ne bodo nikdar! Zaspani so, topi so in grde neslane šale govore, kadar gre Nada mimo. »Hi, hi, to bi bila ljubica!« je slišala Nada enkrat iz njihove tolpe. In od tedaj ne hodi več po tistih ulicah. Po novih potih hodi in vsak dan sreča mladega dijaka z modrimi očmi. Lepe so njegove modre oči, ni še videla takih. In ustnice so mu rdeče z malimi rjavimi brčicami in kostanjevi lasje v kodrih, ki imajo ognjen sijaj na soncu. Če bi bila grajska gospa, fina dama v dragih oblekah z vlečkami, preoblekla bi ga v temnordeč kostum iz žameta. Zlatorumene čeveljce bi mu dala in zlat pas z bodalcem. In na visokih balkonih bi o polni mesečini poklekal prednjo in ji govoril: »Ljubim te, gospa, ljubim te! ...« Ona bi se nagnila k njemu in njene ustnice bi se dotaknile njegovih las, mehkih in dišečih. Ali ona ni grajska gospa. Mlada dekleta ne ljubijo pažev z rožastimi lici. Ah, junak! Junak ogorelega obraza in smelih oči, ki bi prišel in jo odnesel. Odnesel jo na svojih junaških rokah v sijajen grad na divji pečini sredi gozda. Ali ni ga junaka. Nada hodi po novih potih in vsak dan srečava njega, mladega, modrookega. In kadar jo pogleda plaho in ljubo, zardi Nada preko finih senc do belega čela. Oh, prelepe so njegove modre oči, sladek je njegov skromni, boječi nasmeh. In tiho se ji krade v srce, tiho se krade. V večernih urah sedi Nada doma v temi in razmišlja. Kaj ko bi čakala nanj? Oh, čakala bo! Odide in vrne se čez leta in spomni se nje, ki jo je srečaval vsak dan. Pride in jo poljubi in objame. Oh! V temi sedi Nada in razmišlja. Tedaj pride njen brat Miloš, ki hodi v gimnazijo; s hrupom pride in s smehom, prižge luč in niti zelenega senčila ne povesi. Nima ga rada, Miloša. Glasen je in divji in ne razume njenih sanj. Namrgodi se in karajoče ga pogleda.

»Kaj si me prišel motit, Miloš? «

Poklonil se je zaničljivo.

»Odpustite, gospodična milostiva, da sem se pregrešil! Odpuščanja prosim! Ali naj ostane vaš ponižni hlapec na ulici? Ah, ah! Motil sem? Kod so se podile vaše misli? Ne sanjajte, ne sanjajte!« je zapel na koncu in se porogljivo zasmejal.

Hudoben je ta Miloš in res ga nima rada.

»Danes pride moj prijatelj, Gojko, da veš. Visoko poezijo čita, fine kravate nosi in citre igra, citre, citre ... Te šmentane citre prav milo pojo ...«

Miloš ne more izpregovoriti dveh stavkov, da bi ne zapel. Nada molči. Kaj jo briga ta Gojko?!

»Sanjar je,« pripoveduje Miloš. – »V klasike se je zaljubil, v grške boginje, v tiste robate dame starega sveta. Široke pasove in klasične nosove obožava. Ali mi, mi smo modernisti, draga. Resnica in sedanjost, draga!«

Miloš rad koketira z gesli; poln jih je kakor berač gorja. Nekdo je potrkal.

»Vidiš, je že tukaj. No, naprej! Dalje!« – je zakričal Miloš.

Vrata so se odprla in v sobo je stopil on, mladi, modrooki. Ko je ugledal Nado, je obstal, usta so se mu na pol odprla in oči so mu postale mokre.

»To je Gojko Zemljan, to je pa moja sestra Nada,« – je predstavljal Miloš.

»To je tvoja sestra?« – je dihnil Gojko.

»Seveda je, « – je odvrnil Miloš nekako zadovoljno, zakaj laskalo mu je, da se prijatelj tako zelo čudi njegovi sestri.

Podala sta si roke, kakor je običaj. Vroč tok je šinil iz njunih prstov kakor električna struja po vsem telesu in srce jima je postalo veliko in toplo. Kakor da imata razširiti roke in se objeti. Ali molče sta si stala nasproti v mučni zadregi. Nada je bila vesela, ko je Miloš odvel svojega tovariša v drugo sobo. Potem pa je ugasnila luč in sela k svoji mizici. Čudovito sladko ji je bilo. Dotaknil se je njenih prstov in sladke sanje so zarajale sredi njenega srca. Kaj ji hoče junak iz pravljice?! Nič več ne bo mislila na vojvodo na belem konju. Na modre oči bo mislila, čiste in blage, na mehke prste, tople in drhteče od njenega dotikljaja. Vstali bodo gradovi pred njenimi očmi, gradovi ob sinjem morju in v skalah vrh gora in v osamelih gozdih. Hodila bo po belih kamenitih stopnicah in on ji bo govoril ob strani:

»Nada, vse to je pripravljeno zate. Baršunaste preproge čakajo, da stopiš nanje, temnordeče rože, da jih utrgaš, črn vranec, da sedeš nanj in da te ponese na lov do črnega gozda. In jaz, Nada, čakam, da oviješ svoje bele roke okrog mojega vratu, da pijem srečo in ljubezen iz tvojih mladih ust ...«

Vso noč je sanjala čudovite sne in v jutro je bila vsa srečna, ko je pomislila, da ga zopet vidi. Srečala ga je in globoko se ji je odkril. Ali so bili že kdaj tako krasni dnevi, tako čudoviti večeri?! Hodila je na promenadni koncert v zelene aleje z visoko vzdignjeno glavo in s ponosnimi koraki.

»Meni se odpirajo vrata v življenje, meni, Nadi, ki imam črne oči in zlate lase. Ali ste slišali, modrook je, in jaz ga imam rada! Vsak dan ga srečam; in v šoli mislim nanj, kadar me krega naša sitna gospodična, da sem raztresena, in doma mislim nanj, kadar poje Miloš svoje pesmi.«

Prišle so letne nedelje, vroče, polne sonca. In vsi meščani so hodili na izlete v okolico na Rožnik, na Fužine ali še celo na Šmarno goro. Tudi Miličevi so hodili skoraj vsako nedeljo. Navadno se jim je še kdo pridružil. Gospa je povabila kako prijateljico s seboj in gospod je pozval kakega tovariša iz pisarne. Bil je še lep in mlad gospod Milič. Nekaj mladostnega je imel, svežega, kakor da ni že toliko let oženjen in oče dveh polodraslih otrok. Žena njegova pa je bila čisto drugačna. Debela, okrogla, nekako stara in naveličana. Hodila sta skupaj v gledišče in na izprehode, ali bilo je, kakor da ne spadata skupaj, kakor da sta se slučajno sešla in da se v prihodnjih minutah razideta kakor dva tujca. Skoraj nikoli se nista razgovarjala. Miličevka je imela svoje znanke, Milič pa je pripeljal svoje prijatelje. Tako jih je bilo vselej velika družba, kadar so Miličevi kam šli. Vsak je še koga povabil, da hodi z njim in se razgovarja. Osobito oče je imel povsod še svojo družbo, svoje prijatelje, kakor da bi se bal in ogibal svoje družine.

»Papa, zdi se mi včasih, kakor da nisi naš,« – je rekla enkrat Nada. – »Kakor da si samo naš stric ali kaj takega. In če gresta z mamo skupaj, je to čisto smešno. Naravnost čudno in smešno!«

»Pa res,« je pritrdil takrat tudi Miloš; oče pa je napravil čudno resen obraz in je zamahnil z roko.

»Pustimo to! Te reči niso za šalo.« »No, ali radi te imamo vseeno,« – ga je tolažila Nada – »posebno jaz te imam rada, zelo, rajši kakor mamo.«

In to je bilo pri Nadi in Milošu nekako samo ob sebi razumljivo, da imata očeta rajši kakor mater. Ravnal je z njima, kakor da sta že odrasla, in dovolil jima je marsikaj. Tako sta tudi na izlete smela vedno še koga povabiti. Miloš je včasih povabil celo kopo svojih prijateljev, ki jim je njegov mladi in imenitni oče dajal cigarete. Ali enkrat jih je bil Miloš povabil pet s seboj in takrat je mama toliko godrnjala, da mu je tudi oče zvečer s smehom dejal, naj drugič nikar ne pripelje kar cele gimnazije. Od tedaj je prišlo v navado, da je Miloš pripeljal samo po enega tovariša; Nada pa je vedno hodila samo z Vero, svojo sošolko, ki ni imela v Ljubljani staršev. Zadnji čas se je bil Miloš posebno sprijaznil z Zemljanovim Gojkom; vedno ga je vabil k sebi in že dvakrat je bil z njimi tudi na izletu. Za to nedeljo so se zmenili, da pojdejo že zgodaj zjutraj na Šmarno goro. Miličevka je vzela s seboj vdovo gospo Fürerico, Milič pa je povabil prijatelja, poštnega asistenta Grčarja, ki je imel bolehno ženo, ki nikdar ni šla iz hiše. Nada se je domenila z Vero, Miloš pa z Gojkom. Tako so se vzdignili zgodaj v jutro, ko je v Ljubljani še vse spalo. Smejali so se in veselo v parih so korakali proti Št. Vidu. Nada je šla z Gojkom, Miloš pa z Vero naprej. Miloš ni bil zaljubljene narave in od vseh žensk mu je Vera še najbolj ugajala, a samo zato, ker je imela nekaj moškega v svojem nastopu in načinu svojega govorjenja.

»Človeku ne pride na misel, da je ženska,« se je enkrat izrazil o njej. »Škoda, da ni fant!«

In menda jo je tudi Nada zato imela rada. Vera ni bila sentimentalna niti površna in premenljiva kakor druga dekleta v šoli. Sama realna in trezna je vendar potrpežljivo poslušala Nadine čudne sanjarije. Bilo je nekaj protektorskega v njenem prijateljstvu, kakor naklonjenost odraslega človeka ljubeznivemu otroku. Zdaj je hodila z Milošem naprej, utrgala gredoč tu in tam kak cvet ob poti in izkušala prekositi ga s svojim znanjem botanike. Nada pa se je pogovarjala z Gojkom o samih sanjarijah.

»Če bi bilo tako ...,« je razpredala Nada svoje fantastične osnove, in Gojko je pripovedoval obširno in v ognju: »Enkrat sem si mislil, ko bi ...« Govorila sta o takih rečeh, ki so nemogoče na tem svetu, ki pa so lepe in očarjajoče tudi v praznih mislih, kakor je krasna pena v menjajočih in igrajočih se sončnih bojah. Ljubila sta te čarobno lepe cvete svoje domišljivosti, ki so zveneli hipoma nanovo še lepše, še bajnejše. In neskončno sta bila vesela, kadar sta spoznala v sanjarijah drugega svoje lastno prazno, ah!, ali tako sladko in lepo bajanje.

»Prav to sem si že mislila tolikrat, o tolikrat!« je vzkliknila Nada in njene oči so se bliskale. In Gojko je čutil v srcu v sladkem trepetu:

»Kako je krasno! Poznam vse te nade, vse te lepe nemogoče sne izven časa in sveta. V mojem srcu so zrasli in glej, zdaj cveto tudi v njenem.«

Megla je ležala po vsi veliki dolini in lasje so postajali vlažni kakor od rose. Lica so bila v tem mokrem zraku še bolj sveža in cvetoča, bilo jim je hladno in prijetno, kakor da so prišli iz kopeli.

»Ali ste si že kdaj mislili, da je na ti naši Šmarni gori velikanski grad?« je vprašal Gojko.

Nada se je zasmejala.

»Jaz sem ga že videla! Strašno rada hodim na naš grad. Od tam se tako daleč vidi in lahko sanja. V podvečer, prav ko je sonce zašlo, se izpremeni ves kraj. Zamižim, pa se izpremeni. In ko odprem oči, je vse čudovito. Velikanski gradovi, ogromne palače, visoki templji so razsejani po vsi deželi naokrog. Ah! pomislite si, nikdar še nisem želela, da bi postala slavna pesnikinja ali slikarica ali kaj podobnega. Vsa mlada dekleta si to žele. Ne, jaz bi hotela biti neizmerno bogata. In potem bi zidala take gradove, take, da bi jih vse občudovalo. Velikanski bi bili in krasni. Veste, tako, da bi vsakemu srce zatrepetalo, kadar bi jih ugledal. Ne smejajte! Jaz obožujem Grke in Rimljane samo zato, ker so stavili take čudovite stavbe. In stari Egipčani! Tiste njihove piramide! To more biti nekaj velikanskega! Malenkostni niso bili, to je, to!«

»In kakšen grad ste videli na Šmarni gori?«

»Ha, ha!« se je zopet zasmejala Nada. »Ogromen grad, stolpi visoki, da se vidijo iz vse dežele. Portali, da zagrmi po vsi ljubljanski dolini, kadar se zapirajo. In balkoni, ki so kakor orlova gnezda na neizmerni pečini v gorah. Tak grad!«

Zasmejala sta se oba.

»Velika sanjarja sva, gospodična Nada! Ali to je tako zapeljivo, kajne? Nu, in veselje in zadovoljstvo, ki ga človek občuti, kadar takole v mislih ustvarja najpogumnejše, najnerealnejše reči, to zadovoljstvo je vsaj pravo.«

»To je, in srce je nakrat polno in bogato; ali se vam ne zdi? Navadno življenje ne more dati tako velikih in lepih občutkov, se mi zdi; zato toliko sanjarim.«

Pogledala sta si v oči prav od blizu in nasmehnila sta se. Obema hkrati je prišlo na misel, da je vendarle tudi na svetu, na zemlji lepo, še lepše kakor v najbujnejših sanjah. Te oči, te oči! Drug drugemu so postale najlepše in najmilejše na zemlji in povsod. Prišli so pod goro. Pri studencu se je vsa družba ustavila in med smehom in šalami so se z mesom in kruhom krepčali na daljno pot. Miličevka je bila že malo trudna, a vendar še dobre volje. Tudi Milič je bil vesel. Natočil je vina v kupico in ga podal svoji ženi.

»Na, pij, stara!« je rekel šaljivo. Vso pot ni bil govoril z njo, hodil je s prijateljem, ali ženi je bilo zdaj vendar ljubo, da je bil tako pozoren. Čudno, laskalo ji je nekako, kadar je bil mož vljuden z njo, kakor da je to njegova posebna dobra volja, in ne dolžnost. Vzela je čašo in mu napila.

»Živio!«

Pogledala ga je pri tem in dobra volja jo je nekako obšla. Mlad in svež se je videl njen mož v meglenem hladnem jutru. Povesila je oči po svojem debelem nerodnem telesu in nekaj, kakor jeza proti možu, da je še tako mlad in gibek, se je ganilo v njenem srcu.

»Kako mlad si videti,« je rekla zbadljivo in nevoščljivo. Milič se je nasmehnil ironično. Kaj mu je pomagalo, če je bil videti mlad?!

»Pojdimo!« je dejal in vstal. Vsi so se vzdignili, mlajši so odhiteli naprej.

»Kdo bo prej zgoraj?!«

In zdaj se je začelo ono prehitevanje med glasnimi klici, smeh in skakanje po skalah kvišku. Vsi so bili tako veseli, tako mladi, tako lahki! Vera je prva krenila s pota v goščo.

»Kdo bo hodil po ovinkih?! Kar naravnost k vrhu!«

Vsi trije so hiteli za njo in kmalu so pustili starejšo družbo daleč za seboj. Pripogibali so se pod zelenimi vejami, ki so bile polne rose in so jih škropile s svojimi hladnimi drhtečimi kapljami.

»Vsi bomo mokri!« je kričal Miloš.

»Pa kaj za to?! Nič ne de!« je klicala Vera pred njim.

»Oh, kdo bo pazil na obleko, če je tako lepo! Kakor pri nas doma je!«

Nada in Gojko sta malo zaostala.

»Hiteti morava!« je izpodbujala Nada, prijela za nizek grm pred seboj in si pomagala po skali kvišku. Megla se je tu že trgala. Včasih se je zasvetilo in pogled je šinil preko cele doline, ki je bila pokrita z belo valujočo meglo. Ali kmalu je prišla zopet nova plast, da se ni videlo nikamor. Nada je bila že vsa ugreta. Dihala je globoko in neprenehoma so se ji svetili beli zobje izza pol odprtih ust. Pripela si je krila na pasu, da je niso ovirala pri hoji in da je imela roke proste. Slamnik si je bila dela z glave in ga je nosila v roki. Globoko se je morala pripogibati pod vejami, da je niso prijemale za lase. In tako čudovito je dišalo po gozdnih rožah. In listje je bilo zeleno! Zdelo se ji je, da še nikdar ni videla tako krasnega zelenja. Sonce je prodiralo skozi meglo in vsa svetloba je bila nekako zelenkasta od tega listja. In vedno še je bežala v hrib. Čisto bežala! Oh, tako lahke so ji bile noge, kakor da leti! Samo lice ji je gorelo in oči so ji bile vroče. Čutila je, da so mokre od rose in od radosti, od te čudovite jutranje megle in od nečesa lepega in vriskajočega, ki ji je širilo prsi. Klicala je Vero in Miloša in skozi goščo so se odzvajali njihovi klici.

»Oh, mi smo že daleč! Mi smo že iz megle!« sta klicala nazaj.

»Preveč v stran sva šla; morava kar naravnost navpik! Nič ne pomaga!« se je smejala Nada. Hitela je preko skal. In zdaj je zavrisknila. Prišla je na pečino, ki je štrlela iz gošče, visoka in prostorna kakor terasa.

»Na soncu sem!« je zakriknila. Belo peneče morje se je razgrinjalo pod njo. In lesketalo se je na soncu kakor srebrni vali. Lahno je bilo in valovalo se je neprenehoma; biserno se je izpreminjalo pod soncem. Mlada hoja je stala na kraju skale. Nada je stopila pod njo, da še lepše vidi to čudovito nemirno belo plan. Ali veja se ji je zaplela v lase. Hotela se je rešiti, v tem pa so se ji lasje vsuli preko ram. Kako so se zasvetili ti lasje v soncu! Toplo, čisto, živo zlato! Ko je Gojko prihitel za njo in jo videl tako na soncu ob zeleni hoji z razpuščenimi zlatimi lasmi, je obstal. Obstal je na mestu, kakor da bi se bal, da mu izgine izpred oči, ako se gane.

»Na soncu sem!« mu je zaklicala radostno. In obrnila se je od njega proč proti planjavi, ki je bila polna bele biserne megle.

»Oh, ali je krasno! Ali je krasno!«

»Ali je krasno!« je ponavljal Gojko mehanično. Prišel je tudi on na skalo, ali ni gledal doli na megleno morje, samo njo je gledal.

»Dovolite!« je dejal in se dotaknil njenih las. Zgenili so se, zatrepetali so, zabliskali so se kakor sonce.

»Čisto so se zapleli okrog veje; pomagajte mi!« je rekla Nada. Prijel jih je v roko. In zdeli so se mu neskončno mehki, nežni, fini.

»Kako so zlati ti vaši lasje!« je govoril. »Kako so zlati in krasni! In kako diše, oh!« Pritisnil jih je na ustnice, na oči, ves obraz si je pokril z njimi.

»Kako so čudoviti vaši lasje! Kako ste čudoviti, Nada!« Spustil je lase in ji pogledal v obraz.

»In vaše oči, Nada! Kje ste vzeli te oči?!«

Zamižal je, potem jo je objel in jo poljubil. In ti zlati prekrasni lasje so se vsuli tudi po njem kakor blesteče zagrinjalo.

»Neskončno vas imam rad!« je šepetal visoko na skali, nad meglo v zlatem soncu. »Oh, tudi jaz vas imam rada,« je zašepetala Nada in mu ponudila svoje rubinaste otroške ustnice.

II.

Tako se je bila začela Nadina ljubezen. Moj Bog, koliko sladke lepote se je odgrnilo v njenih sanjah! Vse njeno življenje, vsa ta banalna in pusta realnost, vse se je zastrlo kakor s trepetajočimi srebrnimi vali od neizmerne krasote. Nikoli več se ji ni zdela ulica, kjer so stanovali, ubožna in dolgočasna, ali njihovo stanovanje tesno in skromno. Povsod je bilo dovolj prostora, povsod je bilo dovolj sonca za njeno srečo. A ta njena sreča je bila čista kakor lunin svit. Gojko je prišel vsak dan. Nasmihala sta se, zardevala, bilo jima je, kakor da hodita v nečem toplem, božajočem in krasnem. A v vrtu, ki je bil majhen, kjer je rasel fižol v visokih, z rdečimi cvetovi prepletenih zelenih plotih, sta čitala Prešerna, Gregorčiča, Levstika in one sladke melodiozne Župančičeve pesmi. In vse te krasne, zveneče in mile besede so ju zasipale z novimi lepotami. Kakor bi bila vsaka beseda polna dehtečih rož in nežnih, laskajočih melodij. Včasih v lopici, kadar je bilo vse tiho in mirno naokrog in so se samo cvrčki stotero glasili v travi, jo je poljubil. Hitro in sramežljivo jo je poljubil, kakor bi se bil dolgo pripravljal na ta čin, a vendar ne imel poguma, pustiti svojih ustnic dlje kakor trenutek na njenem baržunastem, mehkem licu, ki je pod njegovim dotikljajem vselej nagloma in vroče zagorelo. Govorila nista skoro nič.

»Slišite, Nada ...,« je začel včasih Gojko, a potem je obmolknil. Hotel ji je nekaj reči, nekaj izraziti, ali ono je bilo prefino, nedotakljivo, prenežno za besede. Njene črne oči so se nasmehnile, ali nikoli ni vprašala, kaj je hotel reči, kakor da bi vedela tudi tako. Bilo jima je večkrat, kakor bi ves svet izginil okrog njiju, vsi ljudje, kakor da sta sama na zemlji. Vse je odstopilo od njiju v neko meglo, kjer sta videla vse kakor sence. Kadar nista bila skupaj, zdelo se jima je vse kakor pust, prazen dan brez sonca. Z nikomer nista govorila o tem, ogibala sta se izreči ime drug drugega pred ljudmi. Kadar so drugi govorili o Gojku, je Nada molčala, a Gojko se je oddaljil, kadar so si njegovi tovariši pripovedovali o dekletih in tudi o Nadi. Miloš je včasih kaj dejal, da bi sestro malo podražil, ali Nada ga je pogledala vselej tako preplašeno, da je obmolknil. Saj niti med seboj nista rabila besed. Ali vse je imelo v njunih očeh neki poseben pomen, karkoli sta storila. Če se je Gojko obrnil k njej, že je zardela, kakor bi se bilo dogodilo nekaj velikega in nenavadnega, a če je utrgala Nada marjetico v travi ob potu in mu jo dala, je bil ganjen skoro do solz, kakor da mu je skazala neprecenljivo dobroto. Tako sta živela v sanjah. Ali neki dan ji je dejala gospodična v šoli, naj gre z njo takoj v konferenčno sobo, reči ji ima nekaj zelo važnega. Nada je šla za njo, ali čudila se je, da ima gospodična tako resen in temen obraz in da je proti nji nekako neprijazna. Saj je bila ona, Nada, vendar najboljša učenka v šoli, a s tovarišicami ni občevala skoro nič, torej tudi od njih niso mogle priti kake besede. »Kaj pa je, gospodična?« je vprašala še na hodniku.

»Bodete že videli! Ne, od vas bi se ne bila nadejala kaj takega! Zahvalite Boga, da ohranim to zase in ne pokličem voditelja! Kdo bi si mislil?!«

Še bolj se je Nada začudila. Gospodična je hitela zlovoljno v konferenčno sobo in Nada je šla za njo. Neka dama z gostim pajčolanom preko obraza, elegantno v svilo oblečena, je stala sredi sobe. Nada jo je poznala na videz. Bila je Gojkova mati, gospa Zemljanova. Stopili sta obe pred njo in gospodična jo je vprašala strogo:

»Vi imate nekako – ljubezen?«

Nada je zardela do las, vroče jo je polilo po vsem telesu, ali zravnala se je ponosno in ni povesila obraza niti oči.

»O, le priznajte, tajiti ne pomaga nič!« je rekla gospodična s trdim glasom. Nadi je bilo, kakor da so se surove roke dotaknile njenega golega srca.

Zabolelo jo je v prsih in dejala je nevoljno:

»To nikogar ne briga, nihče nima pravice.«

»Oho! Le ne tako predrzno,« jo je prekinila gospa Zemljanova. »A jaz, jaz, mislite, da nimam pravice, ko mi zapeljujete Gojka?! Nič se ne uči, vedno tiči pri vas! Sramujte se!«

Nadi so se zabliskale oči, ali molčala je.

»Kdo bi bil to pričakoval,« je tarnala gospodična.

»Da mi nikoli več ne govorite z njim!« je ukazovala gospa. »Tu gre za njegovo bodočnost! Ne mešajte mu glave s svojimi zaljubljenimi prismodarijami! Sploh ste pa še preveč otrok za take reči. V vaši dobi pa take misli, to je škandal! In moj sin je tudi za kaj boljšega! Kaj pa imate?! Nič! Mislim torej, da bo zdaj mir!« je zaključila svoje razburjene vzklike.

Gospodična pa je dejala:

»Idite nazaj v razred, jaz pridem takoj! Za danes naj zadostuje; sicer si pa to stvar zapomnim!«

Nada je odšla. Zunaj na hodniku se je ustavila. Ni vedela, kaj čuti. Samo strašno grdo se ji je zdelo vse. In žal ji je bilo strašno, da je ta razburjena in brezobzirna gospa Gojkova mati. Surovo in odurno se ji je zdelo njeno početje. Ravno tako, kakor da je prišel robat človek z velikimi umazanimi škornji in surovo pomandral v vrtu vse rože. Toliko lepega je imela v srcu, čemu so ji to vse razbili in omadeževali?! Pritisnila si je trpko stisnjene pesti na oči. Samo ne solz in joka! Čutila bi se ponižano, ako bi gospodična videla, da ima solzne oči. Kakor da se ni nič zgodilo, je stopila v razred in še nikoli ni imela glave tako ponosno vzdignjene in oči tako čistih in hladnih kakor tisto dopoldne. Gospodična jo je s svojimi pogledi opominjala, da naj bo ponižna in pokorna, ali Nadine dolge črne trepalnice niso niti enkrat zatrepetale in njen obraz je bil tako prevzeten, a obenem dostojanstven, da je naposled gospodična popolnoma uvidela vso brezuspešnost svojih pomembnih in karajočih prizadevanj. Popoldne je bila Nada svobodna. Takoj po obedu se je oblekla in dejala materi, da gre k prijateljici. Vsa kri ji je silila v glavo zaradi te laži, ali mati ni opazila ničesar. Neko čudno čustvo jo je gnalo prej v vrt, preden je odšla. Počasi je stopala med gredicami, kjer je rasla solata, peteršilj, par vrst krompirja, nekaj kolerab in ohrovta. In med to kuhinjsko zelenjavo so cveteli rdeči maki, nekaj aster, ob kraju v kotu velik šop rezede, ki je opojno dehtela v pekoči popoldanski vročini. V utici je ležal na klopi Miloš in je prepeval neko neskončno melodijo. Prestrašila se je, ko se je ustavila na pragu in ga zagledala. Bila je tako zamišljena, da ni slišala prej njegovega petja ... »Kaj pa hočeš? Kam greš?« jo je vprašal začuden, da jo vidi tako resno in iznenadeno. Molčala je.

»Kakor, da ne vem,« je rekel brat. »Na Fužine!«

Pogledala ga je s tako preplašenimi očmi, da jo je začel nehote miriti.

»Kaj se bojiš?! Ne bom te zatožil!«

»Nikar ne povej!« je šepetala in odšla.

»Te punce!« je mrmral Miloš na pol glasno. »Vrag vedi, kaj jim je včasih!«

Nada je res hotela na Fužine. Že v šoli ji je prišla nejasna misel, da mora tja. V delavnih dneh je samotno tam in tiho. Sonce je pripekalo. Hiše so se žarile v svoji vsiljivi kričeči belini. Zrak je migljal od vročine kakor nad žerjavico. Prazno je bilo po ulicah, okna so bila zastrta. Nada je skoraj bežala skozi mesto. Vsa je bila vroča, pot ji je tekel po obrazu in lasje na čelu in na vratu so bili mokri. Brez misli je hitela dalje, brez zavedanja, kako se menja ulica za ulico in kaj se godi okrog nje. Začudila se je skoraj, ko je stala na Kodelovem, na ozki poljski stezi ob Ljubljanici. V širokih plasteh se je lilo sonce na zelene travnike, iz katerih so vstajale tisočere vonjave vročega poletnega dne zunaj nad širokim poljem. Ustavila se je malo. To ogromno rumeno sonce, to visoko, neizmerno modro nebo, ta vroči, a čisti in dehteči zrak in to široko polje pred njo, vse to jo je utrujalo. Legla bi bila v grmičevje ob vodi in zaspala mirno in zadovoljno. Ali mesto zadaj za njo jo je plašilo. Nejasni glasovi, daljno drdranje kočije, osamljen zvok zvona, vse se je spajalo in prihajalo sem k njej kakor leno dihanje zaspanega velikana. Zamižala je malo, zakaj ta jasna, široka in vesela svetloba, ki je lila iz tega modrega globokega neba doli na zemljo, jo je skoraj slepila. Bila je kakor pretirana v neizmernost, a vendar prijetna. Vse boje so dobivale nekaj kričečega, kakor bi se izpreminjale v še čistejšo, blestečejšo belino, v sočnejše in močnejše zelenilo, in te rdeče pike naokrog, ki so plavale v zeleni travi ali v rumenih, lahno se zibajočih žitnih poljih, so še bolj gorele in žarele. Nada si je obrisala obraz in stopala zatopljena v misli dalje po mehki travnati stezi. Od vode sem je včasih zavel lahen hladeč veter, vse naokrog je postajalo svežejše, kolikor bolj je mesto ostajalo zadaj. Neko tesno čustvo jo je neprenehoma tiščalo v vratu in včasih je globoko vzdihnila. Kakor da srce v njej neprenehoma krvavi, tako ji je bilo. Ali bala se je misliti natančnejše o tem, z očmi v zeleni daljini, kakor bi se tolažila: Tam, tam ... Neprenehoma so se vrstile misli v njeni glavi; ali kakor v velikem ovinku okrog onega glavnega, kar jo je tako žgalo in bolelo. O nalogah je mislila, o knjigah, ki jih je davno čitala in davno pozabila, o malenkostnih, brezpomembnih dogodkih pred mnogimi leti, ko je bila še otrok. Potem zopet je videla natanko pred seboj tisti dve sobi doma in kuhinjo, kjer so stanovali. In kakor da jih ni videla še nikoli prej, tako je videla zdaj ona stara, izprana, neštetokrat zašita čipkasta zagrinjala ob oknih, navadno, razhojeno preprogo z rdečimi progami na tleh, staro, skrbno izkrtačeno, toda odrgnjeno in obrabljeno pohištvo, staromoden divan, na katerega z Milošem nista smela sedati, da bi se še bolj ne pokvaril. In zazdelo se ji je vse nakrat bedno in ubožno. In kaj jedo? Tisto vedno skopuštvo z vsakim koščkom mesa in z vsakim jajcem, samo da bi se ne potrošil krajcar preveč! In potem ta smešno skrbna pazljivost na obleko, na obutev! V resnici, Nada je vselej nalahko postavljala čevlje na tlak, samo da bi ne bile pete tako hitro »proč« in podplati »skozi«! Šla je zdaj med drevesi, med visokimi prelepimi topoli, ki so stali v mali ravni zeleni dolinici poleg vode. Nehote je pogledala kvišku in temno žametasto zelenje njihovih vitkih vrhov slikalo se je resno in krasno na vroči blesteči nebeški modrini. Ta pogled jo je zdramil. Nikoli ni imela takih misli. Kadar je bila prej sama, so bile njene misli vselej lepše, o, neprimerno lepše in divnejše kakor najlepša okolica okrog nje, a danes so jo, glej, ti visoki šumeči topoli iznenadili s svojo lepoto. In zdaj šele je še enkrat razumno in hladno pregledala svoje poslednje misli. In zazdelo se ji je to njeno življenje tesno in brez veselja, kakor bi ga bil kdo hipoma razčaral. In vse njene sanje so smešne, smešne in lažnjive! To danes v šoli, kako grdo, smešno in zoprno! Še bolj jo je stisnilo v grlu in vse okrog nje je zamigljalo, zakaj siloma so ji stopile solze v oči. In kakor bi se bila prebudila, je odšla hitro, skoraj bežeč proti Fužinam. Tam je bilo tiho in samotno. Voda je šumela v mlinu, pri jezu in okrog onih velikih skal, ki so ležale v strugi. Nada je zavila na desno v park. Mirno so ležale zelene trate v soncu, naokrog so resno in molčeče stala visoka košata drevesa. Voda v ribniku, ki je stala čista in negibna med dolgimi vodnimi travami, je bila kristalna in tako čudovito prozorna, da je imelo zeleno mahovje in pisano kamenje na dnu neko posebno ostro, jasno in krasno barvo. Steze ob kraju v senci so bile mehke in kakor vlažne pod nogami. Nobenega glasa ni bilo čuti, nič se ni ganilo v globokem popoldanskem miru. Brezglasno je bežala Nada po stezah. Njena svetla obleka se je zasvetila med zelenjem, polita tu in tam z zlatim soncem, in izginila zopet za grmovjem kakor bela uplašena ptica. Na koncu parka, na koncu velike travnate ravni, ki se ji je videlo, da tu sem malokdaj stopi živo bitje, se je Nada ustavila. Pogledala je naokrog in sedla v senco. Skozi grmičevje, ki je gosto obrobljalo široko, kakor miza ravno trato, se je svetil beli prod, gladko, s svetlobo posuto rečno kamenje; malo dalje pa se je tuintam zasvetlikala zelenkasta voda, po kateri se je utrinjalo valovje kakor razsuti biseri. Nada je sedla tu na zemljo in se v tistem hipu krčevito in strastno razjokala. Bilo je, kakor da je hranila vso svojo bolest in užaljenost za ta kraj, da se tu, v tem tihem in samotnem kotu, nad njimi razjoče. Tukaj, med tem zelenjem pod hladnimi drevesi, pred tem grmovjem, ki ga ni zibal niti najlahnejši veter, jo je prevzela vso cela grenkost in trpkost prvega bolestnega razočaranja. Slamnik je bila položila v travo in pritisnila obraz v obe roki. Kakor nepričakovana ploha so se ji vsule solze, bogato in neudržljivo, da je bila vsa mokra od njih. Bila je oblečena v lahno platneno obleko svetlorjavkaste boje, ki je bila pošita z zelenimi obrobki; v zlatih laseh je imela okrog glave privezan zelen žametast trak, ki je dajal njeni glavi neki mil, otroški izraz. In tako je jokala, glasno vzdihujoč, brez strahu, da bi jo kdo slišal, popolnoma se podajoča svoji žalosti. Po dolgem času so ji padle roke v naročje in utrujena, nekoliko potolažena po prvem silnem izbruhu, se je zagledala v zelenje. Ali kmalu zopet so privrele solze na novo, še bolj vroče, še bolj goste, in jokala je glasno in z vso silo, da ji je vse telo trepetalo. Sama ni vedela, kako dolgo je tako sedela in jokala, ko se ji je zazdelo, da čuje stopinje za seboj v travi. Prestrašena je skočila kvišku. In res je že nekdo hitel k njej. Bil je Gojko.

»O, kako sem vas iskal povsod! Samo, da sem vas našel! O, Nada!« je zaklical in stegnil roke proti nji, kakor da jo hoče objeti.

»Odkod prihajate? Kako ste prišli sem?« je jecljala Nada v silni zadregi.

»O, ne jezite se! Miloš mi je povedal, da ste šli semkaj, in jaz sem hitel naravnost sem. In kako sem vas iskal po vsem parku! Glejte, čisto zasopljen sem in ugret!«

Stala sta si nasproti in nista vedela, kaj početi. Nada je imela še vedno ves objokan in moker obraz in vedno bolj neprijetno ji je bilo, da je prišel.

»Vi ste jokali?« jo je vprašal Gojko.

»In zakaj?«

»Zakaj?!« se je razvnela ona. »Zaradi vas! Oh, tako me je sram!«

Zopet so se ji vsule solze po licih. Gojko ni vedel, kaj bi, ali smilila se mu je neopisno in neizmerno jo je imel rad. Obotavljal se je še, potem pa se je opogumil in ji je nežno položil roko okrog ram.

»Nada, nikar ne jokajte! Umirite se!« »O, saj vi ničesar ne veste!« je vzdihovala, a se vendar skoraj nevede stisnila k njemu. »Danes v šoli, oh, kako je bilo vse grdo! Vaša mati me je prišla tožit in zmerjala me je, da je škandal in sramota in da vas zapeljujem!«

»Nada, nikar, nikar!« jo je tolažil kakor dete in ji gladil lase s tresočo roko. Ali tudi njemu je bilo hudo, da bi se bil najraje razjokal. In v lice ga je zapeklo od sramote, da je morala zaradi njega trpeti vse to.

»Kaj vas zapeljujem?!« je ponovila in se mu izvila iz rok. »Pustite me, nočem vas! Jaz nikogar ne zapeljujem!« je zatrjevala jezno z iskrečimi očmi. »Samo povejte doma!« Povesil je roke in neka bridka mržnja proti lastni materi, da mu je pripravila to ponižanje, mu je vzkipela v srcu. Kaj ni bilo to surovo in odurno?! Tako lepa in krasna mu je bila ljubezen k Nadi, a zdaj se ni upal niti misliti več, da jo ljubi in da morda tudi ona ljubi njega.

»Ali vam niso doma nič povedali? In vaša mati ...?« je vpraševala Nada.

»Povedala mi je vse.«

»Torej ste bili tudi vi ozmerjani? Ali so tudi na vas kričali?«

»Tudi!« je rekel tiho in še bolj je zardel pri spominu na glasni in poniževalni prizor, pri katerem ga je vsa družina obsipavala z očitki in pretnjami. Nada ga je pogledala ostro in pozorno. In nakrat se ji je zazdel smešen in otročji.

»Zakaj se pa ne učite?« je dejala zlobno. »Kaj sem jaz kriva?«

»Profesorji me ne trpe.«

»No, meni nič mar. Ali k nam ne hodite več! Jaz nočem, da bi me hodili vaši v šolo tožit!«

»O, Nada, ko bi vi vedeli!« je govoril obupan, da postopa z njim tako osorno.

»Jaz ničesar ne vem! Samo to vem, da je konec te otročarije!« je zatrjevala Nada odločno. »Ah, če se vi v šoli ne učite, pa naj jaz trpim?!« Vedno bolj jezna je postajala nanj. Kako ga je mogla ljubiti, če je tako smešen! Gotovo ravnajo doma še tako z njim, kakor da hodi v ljudsko šolo! In nakrat se je zdela sama sebi starejša in modrejša od njega. »Kaj ste pa prišli sem?! Pojdite! Pustite me! Takoj!« je zaukazovala.

»O Nada!« je prosil Gojko. »Zakaj ste taki? Jaz nisem nič kriv. Saj mi je samemu strašno hudo. Zakaj ste se tako izpremenili?! Nada, saj bom moral itak proč iz Ljubljane. Že drugi teden pojdem v nekak kolegij na Štajersko ali Koroško, jaz sam ne vem. In tudi preko počitnic ostanem ondi, ker bom šele v jeseni delal maturo.« Prijel jo je za roke in ona mu je vsa osupnjena pustila, da jih je poljubil obe drugo za drugo.

»Vi pojdete proč – iz Ljubljane?«

»Da, moram! Ali kaj ne, Nada, vi se ne jezite več name? Vi me imate malo radi?« Gledal ji je v oči, da so postale nehote mehke in ljubeče. »Ne jezim se,« je zašepetala. »Oh, Nada, vi niti ne slutite, kako vas ljubim!« je dejal in jo hotel poljubiti. »Ne, ne!« se je branila ona. »Ne jezim se na vas, ali ta ljubezen, ta je zdaj minila. Danes v šoli ...«

»Ne govorite o tem!« jo je prekinil.

»Moram! Ali vam niso doma prepovedali te ljubezni? Recite, da ali ne?«

»Da,« je moral pritrditi Gojko.

»Vidite, vedela sem to,« je rekla in potegnila roke iz njegovih. Zopet jo je prevzel oni neprijetni občutek, kakor da je ta njuna ljubezen osmešena in blamirana.

»Ali vam smem pisati?« je prosil Gojko.

»Ne, mama bi mogla dobiti list v roke, in nočem, da bi me tudi domači karali zato.« Utihnila sta in zeleni park okrog njiju je dihal tiho, mirno.

»Zdaj morate iti!« je izpregovorila končno Nada.

Začudil se je.

»Kaj vas ne smem spremiti? Saj vendar ne morete sami domov?!«

»Sama sem prišla, sama pojdem! Pojdite! Kaj bi si kdo mislil, če naju vidi tukaj!«

»Res moram iti?«

»Da, da!« je pritrdila Nada nepotrpežljivo.

»Ali vas bom še kaj videl, preden grem iz Ljubljane?«

»Ne! Ne zasledujte me! In k Milošu pridite, kadar mene ne bo doma.«

»Povsod bom mislil na vas in nikoli vas ne pozabim.« Skomiznila je z ramami. »In niti roke mi ne daste v slovo?«

Podala mu je roko. Trenutek sta si pogledala v oči, potem mu je Nada hipoma še enkrat ponudila ustnice v poljub. Vroče jo je pritisnil nase. Ali za trenutek že se je osvojila od njegovega objema in se obrnila proč. Stopila je k bližnjemu grmu in gladila s prsti temnozelene liste.

»Nada!« jo je zaklical še enkrat.

»Z Bogom!« je zašepetala, ali ni se obrnila k njemu. Slišala je potem njegove lahne, tihe korake, kako so se polagoma oddaljevali po stezi. Od vode sem je prišel kratek dih vetra in drevje je tiho zašepetalo. Ko se je Nada obrnila, je ležala pred njo trata zelena in prazna in drevesa so resno stala naokrog, kakor da je to davno, odkar je šel mlad človek mimo njih. S polnim pogledom je objela to trato v samotnem parku, zeleno, mirno, ki se je molčeča in dehteča kopala v vročem soncu. In vzdihnila je. Njena prejšnja silovita žalost je izginila in ostalo je le neko neprijetno čustvo, pol žal, pol posmeh za to, kar je bila doživela danes. Pobrala je slamnik, poravnala skrbno svojo nekoliko pomečkano obleko in si z robcem obrisala obraz, trdo, kakor bi se bala, da bi ji ne ostal kak sled njenih prejšnjih solz na licih. Pripognila se je in popravila krilo, ki se je bilo na robu malo zavihalo. V tem je zagledala pred seboj pod grmom v travi samotno pobledelo spominčico, ki je stala v tem vedno senčnem kotu, slabotna in skromna, kakor bi jo bila priroda pozabila tukaj še od pomladi. Nado je ta bolehna cvetličica zopet raznežila in utrgala jo je s skrbnimi, pozornimi prsti. Trenutek je stala tako s pobledelo spominčico v roki, kakor bi ne vedela, kaj z njo, potem pa jo je rahlo položila v majhno beležnico, ki jo je potegnila iz žepa. In ta neznatna sentimentalna cvetka jo je čudno ganila. Odšla je s počasnimi koraki, zamišljena, kakor uglobljena v nejasne daljne slike, v negotove rahle čute, ki so sladko in bridko prihajali v njeno srce, izginjali, se obnavljali, vedno isti, a vendar neenaki, kakor tok mirne nekaljene vode. Blodila je okrog po parku in ga pregledovala, kakor da je še nikdar ni bilo tu. In pri vsakem ovinku, ko se je odgrnilo kaj novega pred njo, je uživala vso to samotno zeleno lepoto zopet in zopet. Jemala je vase ta park z vsakim pogledom in neizbrisno se ji je vtiskalo to popoldne v dušo. Zdelo se ji je, da je razumnejša in starejša kakor še pred par urami in da se je šele zdaj, v tem hipu, naučila gledati. Kakor da je stopila prvikrat iz svojih sanj sem na zemljo, iz sanj, ki so ostale zanjo kakor nekaj prežitega, davnega. In tudi njena ljubezen je bila v teh sanjah, oni prvi poljub na Šmarni gori nad meglo in zdaj ta poslednji tukaj, v tem molčečem parku. Žal ji je bilo vsega tega lepega, kar je zamrlo v njenem srcu kakor od slane, žal, kakor nam je žal prelestnih sanj zjutraj, ko se prebudimo. Sama se je čudila, kje je ostala vsa ona strastna žalost, ki se je v nji topila še pred tako kratkim časom. Ni se zavedala, da se nahaja v oni dobrodejni, mirno otožni, napol sladki reakciji, ki se nas polašča po vsakem velikem razburjenju in v katero se vtapljamo z nežnimi čustvi kakor v toplo pomirljivo kopel. Ni je skrbelo, niti kdaj pojde domov, in zadovoljno je hodila po stezicah, okrog dehtečih grmov in mirne čiste speče vode pod belimi dražestnimi mostiči. Klopice, ki so stale pol skrite v senčnatih, prijetnih kotičih, so bile vse izrezljane z imeni, s prebodenimi srci in primitivnimi venci, ki so se nerodno vili okrog raznih velikih začetnih črk. Tuintam so rasle, kakor slučajno posejane, rdeče in bele cvetlice v malih okroglih skupinah, kakor izgubljene v teh širokih tratah pod starimi košatimi drevesi. Včasih se je sredi trave nepričakovano vzdigalo šibko rožno drevesce, dehteče v svojih velikih prelepih rožah, ki so se v svilenih rdečih listih razsipavale okrog po travi. Nada bi bila skoraj šla tja in si jih natrgala; videl bi je ne bil nihče. Še nikdar ni preživela tako lepih ur tako sama, brez vse družbe. Bile so brez smeha, brez veselja, ali mirne, mile, kakor so otrokove sanje, ko je zaspal v joku, sladko zaspal, še preden so se posušile rosne trepalnice njegovih oči. Utrudila jo je ta hoja in krenila je na drugo stran, kjer je vedela na pečinah v vodi za prijetno idilsko mesto. Tam je voda šumela glasno, veselo, urno, kakor da se ji jako, jako mudi dalje. Kadar je bila prej tu s prijateljicami, je vselej pela na ves glas in sila ji je bilo všeč, kako je ta šum silovito planil na njen sveži, malo šibki sopran, ki je zaniknil v peneči se vodi, še preden ji je zazvenel v lastnih ušesih. In tudi tu je še posedela in čudila se je ti vodi, kako ne miruje, vre, skače in beži, beži, a tam doli v parku se ne zgane, ne zaziblje, stoji kakor mrtva, kakor trd prozoren kristal. Z očmi je sledila peni, ali zbežala ji je v drug val in druge so letele za njo, hitrejše kakor blisk. Ali naenkrat je začutila silen glad. Sramovala se je prvi hip tega prozaičnega čuta spričo zdvojenosti, ki jo je še nedavno tako bridko občutila tam doli v parku. Toda hitro se je premislila, in ko se je prepričala, da ima denarnico z onimi par deseticami svojega premoženja (s) seboj, se je z zadovoljnim smeškom napotila proti restavraciji. V mali zidani dvoranici nad kletjo nasproti hiše je sedla k debeli kameniti mizi in potrkala ob kamen s praznim kozarcem, ki je bil ostal na mizi. Dolgo ni bilo nikogar, naposled je prišla domača hči. Nada je naročila surovega masla, črnega kruha in sodovko. Medtem ko je odšla hči v hišo, je slišala Nada, da tudi v vrtu pod oknom trkajo ob mizo. Opomnila je nato dekle: »Menda vas kličejo tam zunaj!« »Da, da, najbrž bodo plačali,« je odgovorilo dekle in odšlo na vrt. Nada jo je slišala, kako pod oknom računa, in takoj nato jo je videla oditi nazaj v hišo. Sama ji je bila tudi že plačala, da bi je ne morala zvati še enkrat. Bila je lačna in s slastjo je jedla. Čisto začudila se je, da se je krožnik tako hitro izpraznil. In nasmehnila se je sama sebi.

»Ni čuda, saj sem se pa tudi nahodila danes!«

Napila se je sodovke in skoraj neko veselje jo je obšlo nad tem njenim današnjim pustolovjem, ko se je nakrat pripognila malo naprej in poslušala. Zazdelo se ji je, da je slišala znan glas. Ni se motila. Očetov glas je bil to. Pokleknila je na klop in pogledala skozi zeleno naoknico doli na vrt. In res, njen oče je sedel tu nasproti neki dami. Kaj ima oče tu?! Doma so mislili, da ima službo na pošti. Srce ji je bilo in oprezno je pripognila glavo bližje, da bi lažje razumela, kaj se pogovarjata.

»Tako sem vesel, da sem danes – po dolgem času zopet užival vašo družbo,« je dejal oče.

»Da, že dolgo, par let,« je rekla dama zamišljeno.

»Ali se spominjate, vi ste takrat odšli zaradi mene iz Ljubljane, ker sem vam bil dejal, da vas ljubim.«

Prekinila ga je z gesto, kakor da se čudi, da govori o tem, ali on je nadaljeval z mirnim nasmehom:

»O, ne bojte se, to je davno! Minilo je; jaz sem danes star po duši in po srcu. Tudi bi vam ne rekel nikdar več kaj takega. Spoštujem vas zelo, vi to veste. In v teh letih, kar se nisva videla, postali ste zame sestra, ali sestra, kakršnih ima malo ljudi na svetu.«

»In veseli me to, verjemite mi!«

»Ali koliko ste imeli truda z menoj! Ali se še spominjate onih blaznih, divjih pisem, ki sem vam jih pošiljal potem, ko ste odšli? Spočetka mi niste odgovarjali, ali jaz nisem odnehal in potem ste mi začeli pisati ona svoja lepa pomirljiva pisma, ki so polagoma zamorila vso ono prepovedano strast v meni, da zbude zato vse dobro in plemenito, kar je kdaj spalo v moji duši. In zdaj, vidite, sem postal miren, očistil sem se, vzpel sem se nad sebe in brez jeze in tožbe gledam na to svoje življenje, ki mi poteka tako drugače, kakor sem si kdaj mislil.«

Obmolknil je, potem je dvignil kupico vina, ki je stala pred njim in je trknil ob njen kozarec.

»In vam se imam zahvaliti za vse to! Ne morem se kesati ničesar; nobena krivica, nič grdega in nizkega ne stoji med nama. Nasprotno, postal sem boljši zaradi vas. Hvaležen sem vam!«

Zardela je nalahno v obraz, ki ni bil več mlad, ali še vedno mil in prijeten.

»O, to je prišlo tako samo, brez moje zasluge. Vidite, ta najina pisma, vsa ta leta, ali niso nekaj krasnega?«

»Najlepša so v mojem življenju!« jo je prekinil.

»Da, in lepo je tudi to, da lahko sediva zdaj tako skupaj, brez vsake neprijetne misli, mirna in nekako očiščena, kakor bi se sestala enkrat po smrti nekje v vsemirju. Tako neosebna se mi zdiva kakor duhova. Ah, smešno je to! Kolikrat se nasmehnem, kadar si mislim to, ali res je in lepo je, dobro.«

In potem mu je hipoma podala roko, kakor bratu.

»In glejte, ko vse tako razmišljam, sem vesela!«

Stisnil ji je roko.

»Tudi jaz sem mislil mnogokrat isto in verjemite mi, srečen sem, da vam morem to ponoviti tudi z besedo obraz v obraz.«

»Morala bom oditi; zdi se mi, da voz že prihaja.«

Vstala je. Ali v tistem hipu se je Nada zgoraj na oknu prehitro zgenila, da bi jo boljše videla, in naoknice so se odprle. Oba sta pogledala kvišku.

»Nada!« je zaklical oče.

Ali Nada je bila že skočila s klopi in sedla v kot nekako instinktivno, kakor da ju neče motiti.

»Nada, takoj pridem, počakaj me malo!« ji je zaklical oče kvišku.

Slišala je potem, kako sta se onadva oddaljila, kako je pridrdral voz in se takoj nato zopet odpeljal. Par minut pozneje je prišel oče.

»Ti si sama?« jo je vprašal na pragu.

»Sama.«

»Ali si slišala?«

»Vse sem slišala, oče.«

Pristopil je k nji.

»Nada, srečen sem, da si slišala, ker tako nisi mogla niti trenutek slabo in grdo misliti o svojem očetu.«

»Nisem, oče.«

»Vidiš, saj nisi več dete, Nada. Življenje je težko, ali verjemi mi, to, kar je med menoj in to damo, ki si jo videla, to mi je najlepše in najsvetejše. Sveto mi je tako, kakor mi je sveta tvoja duša, moj otrok!«

Pogledal jo je v oči in jo poljubil na čelo.

»In zdaj pojdiva! Ne bom te vprašal, zakaj si tu. Nič slabega ni moglo biti, kajti tvoje oči so čiste.«

Odšla sta, ali Nada mu je na poti povedala vse, kar se je bilo dogodilo med njo in Gojkom. Prebudilo se je v njenem srcu neskončno zaupanje do očeta, ki se ji je zdel dober, plemenit in vreden spoštovanja kakor nikdar prej.

III.

Od onega popoldneva na Fužinah se je razvilo med očetom in hčerjo prekrasno razmerje. Hodila sta skupaj na šetnje in oče ji je v dolgih razgovorih razkladal svoje naziranje o svetu in o življenju. Vodil jo je mnogokrat s seboj v gledišče, kupoval ji je knjige, ki sta jih potem čitala skupaj. Imel je, četudi mali in skromen uradnik, vendar toliko dobrega okusa, da svoje hčere ni krmil s puhlo in površno »dekliško literaturo«, ampak je izkušal z resnimi knjigami globokih misliteljev razširiti njene preproste pojme o človeštvu in življenju. Gojil je v njeni mladi duši pravičnost in tolerantnost in jo navajal k samozavesti in k onemu pravemu in resničnemu, človeku neizogibno potrebnemu čustvu odgovornosti za svoje mnenje, svoje ideje in svoja dejanja. Takrat ko se je ženil, je sanjal o vzorni družini, ki jo ustanovi, o otrocih, ki jih bo vzgajal sam in ki mu bodo prijatelji v poznejših letih. Žena njegova je bila še mlada, zaljubljena je bila vanj in je tiho poslušala njegove osnove za bodočnost. Pritrjevala mu je molče, njene sentimentalne oči so ga gledale pozorno in, kakor si je domišljal, z razumevanjem in ukaželjnim interesom. Ali njene oči so bile pač take, in če bi bil govoril o prebavljivosti tort in čokoladnih bonbonov, gledale bi ga bile z istim izrazom, svetile bi se bile z istim mokrim in toplim sijajem. Čez pol leta po poroki pa mu je bilo jasno kakor dan, da bi ga ne bila vzela nikdar, če bi ne bil državni uradnik s pokojnino. In takrat je obračunal s svojimi osnovami in sanjami. Bil je zopet sam. Živel je z ženo prav v istem zunanjem, neduševnem zakonu, ki se mu je nekdaj zdel nemoralen, strašen in zaničevanja vreden. Ko so prišli otroci, jih je prepustil vplivu matere, ker je bil že naprej resigniral, da bi jih pridobil zase. Bil je ljubezniv z ženo in otroki, vljuden in obziren kakor tujec, ki sedi slučajno v družinskem krogu; ali duševne vezi ga niso vezale na ta dom, ki je bil tako drugačen, kakor si ga je kdaj snoval. In zdaj ko se je tako nepričakovano zbližal s hčerjo, ji je bil kakor hvaležen, da posluša njegove pogovore, da čita knjige, ki jih ji daje. Ženi njegovi to razmerje ni ugajalo. Ona, ki je nadzirala vse njegove dohodke, se je zgražala za vsak krajcar, ki ga je izdal za knjige, časopise, gledišče ali kak koncert. Njej so bile take kulturne potrebe neodpustljiva potrata. One njene poetične naklonjenosti, ki jih je še imela v svojih mladih letih, so izginile prav hitro z njeno zunanjo lepoto vred in postala je ona banalna, ozkosrčna in smešno varčna ženska, kakršnih je toliko med našim ženstvom, ki se greje še v nezasluženi slavi tako zvanih dobrih gospodinj.

»Čemu ti bodo knjige,« je govorila.

»Prebereš jo in potem je za nič. Če že hočeš, kupi si raje večkrat malo vina, ki ti bo vsaj za zdravje malo pomagalo. S tem, kar izdaš za knjige, bi lahko imel še eno lepo in drago obleko vsako leto. Tako pa izdaš vse za tisti papir in hodiš okrog v ponošenih suknjah. Nobenega pravega spoštovanja ne uživaš.«

Molčal je, odgovor bi bil odveč in smešen.

»In zdaj mi kvariš še otroka! Punca ima že tako dosti v glavi. Za šolo naj se še uči, saj ji ne branim. Sama si bo lahko služila kruh. Ali tiste tvoje knjige in tvoji časopisi jo čisto izpridijo. Vso vero bo izgubila. In kaj bodo potem punci knjige?! Čim manj ve, boljše je za njo. Če ima preveč časa, naj pomaga v kuhinji! Za punco je vedno dobro, če razume kuho in gospodinjstvo. Bogve kaj se še pripeti! To ti rečem, ne pohujšuj je! Denar lahko obrneš za pametnejše reči, ne pa za take bedarije! Nov klobuk ji kupi – to bo zanjo boljše, kakor da jo vlačiš v gledišče!«

Tako se je slišalo vsak dan v raznih variacijah. Kadar je prišel oče iz pisarne in se je Nada pripravljala z njim na izprehod, se je mati jezila:

»Za dekleta se ne spodobi, da bi vedno letalo okrog. Doma ostani! Ali te ni sram, da letaš vsak dan na Rožnik, ali na Fužine, ali še celo na Golovec, kjer se potikajo sami potepuhi!?«

»Saj grem z očetom!«

»Oče je ravno tak. Prav nič boljši od tebe. Nikoli ni imel nič ponosa! Kdo ga pa spoštuje? Nihče! Neumna sem bila, da sem ga vzela. Takega, ki ni z nobenim človekom, ki se ljudje zgledujejo nad njim! In take gospode, ki bi jih bila jaz lahko dobila! On pa ni nič in nikoli nič ne bo. Saj bi bil lahko avanziral! A ni! Tega je kriva samo tista njegova prevzetnost. In ti si čisto taka! Še žal ti bo, pa bo prepozno!«

Oče in Nada sta molče odhajala.

»Nikamor ne pojde!« se je raztogotila mati.

»Pojde!« je ugovarjal oče.

»Prej si ti gospodarila z njo, zdaj bom pa jaz. Glej jo, kakšna je, kako si jo izredila! Šibka je in slabotna, doktor vedno pravi: čist zrak, gibanje! Ti pa, da bi doma sedela cele tedne. Še jetiko dobi!«

»Če jo dobi, pri meni ne!« ga je piknila žena.

»Moje sorodništvo je vse zdravo. Mi smo trdni ljudje. Saj je menda tvoja mati umrla na jetiki, in ne moja, in tvoj brat, in ne moj, če prav vem!«

Taki prizori so se vrstili neprenehoma. Doma oče in hči nista mogla ničesar govoriti. Takoj je prišla mati s kregom in natolcevanjem. Zato je zdaj oče večkrat čakal Nado pred šolo ali pa ona njega pred pisarno in potem sta šla skupaj na izprehod. O vsem sta govorila, samo o onem popoldnevu na Fužinah nikdar. O ženi, o svojem življenju in svoji mladosti oče sploh ni govoril, in Nada je čutila, da je mnogo bolečega in ranjenega v njegovi preteklosti. Zato ni povpraševala. Ali premišljevala je mnogokrat o tem in čudno ji je bilo, da starši toliko molče prav o onih straneh svojega življenja, ki so vendar za otroke tolike važnosti. In opazila je to molčanje tudi v družinah svojih prijateljic.

»Pomisli,« je rekla nekoč njena starejša tovarišica, ki je bila malone že osemnajst let stara, »pomisli, danes mi je povedala teta, da je bila moja mati vdova, ko je vzela mojega očeta. Štiriindvajset let je bila stara takrat, a bila že dve leti vdova. Z osemnajstimi leti so jo omožili z mladim uradnikom. Teta mi je pokazala njegovo fotografijo; lep človek je bil in čisto umetniški je videti. Tudi sina je imela moja mati z njim; tri leta je bil star, ko je umrl. Mož in sin, oba sta ji umrla v enem letu. In potem je vzela mojega očeta. A glej, do danes nisem vedela ničesar o njej niti o tem triletnem dečku – Zvonimir mu je bilo ime; takrat so dajali otrokom jako poetična imena –, ki je pravzaprav moj brat. Pa glej, odraslo dekle sem, in kdo mi je najbližji na svetu? – moja mati! Vsaj morala bi mi biti! Ona hoče, da sem ji vedno odkritosrčna, da ji povem vse, kar mislim. A ona?! Tuji ljudje vedo več o njej nego jaz. Kaj se sramuje svojega prvega zakona, svojega prvega moža in svojega edinega sina? Če jo boli glava, vem, da jo boli zato, ker je vroč dan, če je pa žalostna, pa ne vem, zakaj je žalostna in na kaj misli!«

Nada je prijateljici pritrjevala in večkrat je od tedaj pogledala očeta, njegovo visoko čelo, sanjajoče in odsotne oči in uganjevala je, kakšne misli se pač vrste v njegovi duši. Krasni so bili ti izprehodi, polni zanimivih pogovorov, ali Nada je čutila, da je ostal vendar še globok prepad med njo in med očetom. Ali vedela je tudi, da preko tega prepada ni ceste, da očetove misli samevajo že leta in da jih ne more zaupati nikomur, niti njej ne. Vznemirjale bi jo, a pomagati bi mu ne mogla. Pretežke so najbrž zanjo in prežalostne; preslaba je, da bi jih vzela samo za trenutek na svoje rame v velikem in trepetajočem sočustvu. Vse dolgo očetovo življenje so se nabirale in težko jih nosi sam, ki je že navajen nanje. Takrat, ono popoldne na Fužinah, je slučajno pogledala za trenutek v njegovo življenje, ali isti hip se je zagrinjalo tudi že zopet zagrnilo, in kakor da ni bilo nikdar onega prizora med njo in očetom. Ono damo je videla potem še enkrat od daleč. Visoka in vitka je počasi stopala skozi Zvezdo. Obstala je takrat in gledala za njo, kako je izginila med kostanji. Zaželela si je, pogledati ji v obraz in v oči, ali obrnila se je in odšla po drugi poti domov. Zazdelo se ji je, da bi oskrunila nekaj svetega in vzvišenega, če bi se doteknila one dame z radovednim pogledom; nje, ki ji je rekel oče tako lepe besede. Občutila je, da so take besede redke v življenju in da ni vsak človek tako srečen, da bi jih izpregovoril. Enkrat sta prišla z očetom z izprehoda prej domov kakor navadno. Bilo je že proti jeseni, v ljubljanskih izprehajališčih je padalo prvo žolto listje raz drevesa. Krasen dan je bil, miren, brez vetra, a tudi brez vročine. Nebo je bilo globoko in neizmerno, oči so se potopile vanje, razširile so se in prihajale so lepe, resne in sanjave misli od povsod. Krasota jih je budila, ki je bila čista in mirna razgrnjena nad nebom in zemljo. In oče je postal zamišljen, otožen, pokašljeval je malo in povedal ji je, da so še vsi v njegovi družini umrli za sušico in da pride pač tudi nanj enkrat vrsta. Omenil je to tako mimogrede in govorila sta potem o drugih rečeh. Ali zdelo se mu je vendarle, da je truden, in odšla sta domov. Doma pa se je zgodilo nekaj strašnega. Stopila sta v vežo in v stanovanje, ki je bilo odprto. Nobenega glasa ni bilo čuti, v kuhinji ni bilo nikogar, molče sta šla skozi prvo sobo, oče naprej. Odprl je vrata, potem pa je obstal tako med vrati in je zakričal, da se je Nada oprijela za omaro, da bi ne padla. Tam v drugi sobi za mizo je sedela njena mati. Na mizi je stala mala, lepo izrezljana skrinjica, ki je oče vanjo spravljal svoja pisma; ključ je nosil vedno seboj. Skrinjica je bila sedaj odprta, pisma so ležala v neredu po mizi in po stolih, jedno je še držala mati v desnici. Med papirji pa je ležalo kladivo in klešče. Ključavnica je bila odtrgana in tudi les je bil razklan. Oče je bil tedaj strašen; vzrasel je, glava se mu je vzdignila, oči so bile trde kakor jeklo. Nadi se je zdel neizmerno silen in mogočen, dvignil bi roko in mati bi se sesedla na tla. Tresla se je po vsem telesu, ustnice so se ji gibale brez glasu. Tudi mati se je bala. Bleda je bila kakor zid, opirala se je ob mizo in potuhnila se je boječe. Oče pa je stal minuto ali dve tako pred njo, s plamtečimi groznimi očmi. Ni bilo glasu iz njega ali njegov molk je bil strašen. Nekaj grozovitega je napolnilo sobo, srca so zastala, zledenela; potem je izginilo. Nada je zajokala, oče se je obrnil in sedel na stol k oknu. Zamahnil je z roko proti vratom. »Ven!« je zahropel težko.

Takrat je skočila mati izza mize, zgrabila z obema rokama toliko pisem, kolikor je mogla, in jih vrgla njemu pred noge.

»Fej, sram te bodi!«

Podprla si je roke ob boke in valilo se je iz nje kakor povodenj. Vsa surovost se je zgrnila preko njenih penečih se usten. Grda je bila in ostudna kakor one surove branjevke, kadar se stepo med seboj.

»Z vlačugami se vlači, medena pisma pisari, doma ima pa ženo in otroke! Fej! Saj se mi je zdelo! In kakšna imena ji daje, ti svoji vlačugi! Lepa ženska, ki piše omoženemu človeku! Samo če jo dobim! Jaz ji že povem! Oj, pokažem ji, da me bo pomnila! In ti, ti si potem še upaš povzdigovati se nad mene! Ti babjek! Slepar! Prešestnik! Fej! Fej!«

Glas ji je prešel v hripavo sikanje. Grozila je s pestmi, v obraz je bila temnordeča in iz ust so ji letele sline.

»Saj se mi je zdelo! In ni prva, gotovo ne! O, bogve s kakšnimi se je že vlačil! Ta je še predobra zate! Za vsakim krilom leta, potuhnjenec! Hinavec, ti! Potem pa si še pisarita taka visoka pisma! Ha, ha!« Sunila je z nogo papirje, ki so ležali po tleh.

»Jaz nisem tako izobražena kakor ti, seveda! Ti in tvoja fina priležnica! Jaz nimam takih besed v ustih, ali jaz sem poštena ženska in kaj takega ne trpim v svoji hiši!«

Vso svojo surovost je izlila nanj, vse nizke in umazane psovke je izpljuvala, ki jih je kdaj slišala ...

Nada je stala ob steni in tresla se je in vsaka teh strašnih umazanih besed jo je zabolela in bilo ji je, kakor da bi jo kdo polival s pekočo in smrdečo tekočino. Ta furija, ki je bila njena mati, ji je bila sedaj ostudna v svoji slepi besneči jezi. Ako bi bila ogorčena, srdita, vse bi razumela Nada, ali ta surovost in nizkota sta bili odurni in zaničljivi. Nikdar bi ne bila verjela, da more ženska govoriti tako nedostojne besede, in zdaj je bila ta ženska njena – mati.

»Molčite, molčite!« je jecljala venomer polslišno, vsa odrevenela od groze in odpora. Hotela je, da ne sliši teh podlih rohnečih besed, tiščala si je ušesa, ali vse je slišala le še razločnejše. Hotela je pobegniti, ali noge se ji niso premaknile. In zdaj je mati opazila tudi njo.

»Oh, ti si tudi tukaj! Samo poslušaj, kakšen je ta tvoj oče, ki ga imaš za boga! To so vzgledi, kaj! In ti boš prav taka, prav taka! Bogve kje se boš še vlačila! Saj te je čisto pokvaril s svojimi knjigami! Zato je tak, ker so ga časopisi vsega prevzeli. Vso vero je izgubil! In ti tudi! Sam Bog ve, kaj bo s teboj! Izprijena si že tako! Vse vem, kakšna ljubkovanja si že imela. Ti smrklja! O, kaj šele bo! Kakor oče, prav kakor oče!«

Nada je stegnila roke, kakor da se hoče z rokami braniti surovih psovk, ki so kakor težki udarci padale na njo. Ali kakor grd, gnusen potok se je valilo iz ust njene matere. Bila je brez diha, jezen jok je spremljal njene besede in debele besne solze so ji kapale po licih doli. Nikdar ni Nada videla tako odurnega joka in tako zoprnih, odurnih solz. Oče je sedel pri oknu in gledal v stran. Niti ozrl se ni več na ženo, ki je še dalje kričala in rohnela. In mati je zgrabila skrinjico na mizi in jo treščila ob tla, potem je stopila na njo in tolkla z nogami, dokler se ni vse razsulo v trske. Planila je k omari, kjer je stalo nekaj kipcev iz sadre, nekaj glav svetovnih pisateljev, kapitalska Venus in Apolo – vse je pometala na tla, da se je razletelo v prah. Prevrnila je mali podstavek s knjigami in je gazila po njih z divjo slastjo. Strgala je kitaro s stene, ki je oče na nji včasih brenkal, in jo je razbila in pokončala.

»Na! Na! Tukaj imaš! Jaz ti že pokažem! To ima človek, če trpi takele reči v hiši!« Obstala je trenutek sredi sobe med vsemi temi potrtimi in razbitimi rečmi, zasmejala se je hudobno, potem je odšla v drugo sobo. Nada je slišala, kako se je preoblekla in umila, vzela klobuk in odšla iz hiše.

Ostala sta sama z očetom v stanovanju. Oče se ni premaknil. Glavo je imel podprto v roke, tako je sedel molče in nepremično. Nada ni vedela, kaj bi. Vsa slaba je bila, tresla se je, kakor da bi se bila prebudila iz globoke omotice. Doteknila se je z roko očetove rame.

»Oče!«

»Pospravi!« je dejal.

Pokleknila je na tla in zbirala najprej pisma. Zložila jih je in zravnala. Žal ji je bilo teh nedolžnih, gotovo lepih pisem, ki je o njih oče tam v Fužinah dejal, da so najlepše in najsvetejše v njegovem življenju. Papir je bil čist, nobenega madeža ni bilo na njem, in vendar so se ji zdela ta pisma oskrunjena in omadeževana. Z grdimi in zlobnimi očmi jih je čitala njena mati in vse najlepše je v svojem nizkem mišljenju izpremenila v blato. Z nizkimi mislimi jih je prebirala, s hudobno zavistjo v duši. Nič lepega niso budile v njej, niti obžalovanja niti žalosti, samo nedostojen srd, odurno surovost. In peklo jo je in skelelo, da se je njena mati, katero bi si želela dobro in vzvišeno, vselej vredno ljubezni in spoštovanja, tako globoko ponižala.

Zložila je vsa pisma in jih nesla očetu.

Zamahnil je z roko, niti doteknilse jih ni.

»Sežgi jih, vse sežgi!«

Pokazal je na vse, kar je ležalo po tleh.

»Knjig bi bilo škoda,« je rekla Nada, »naj bodo rajši moje!«

Ničesar ji ni odgovoril. In Nada je zbrala vse trske skrinjice, tudi polomljeno kitaro je zbrala, potrgane strune, odtrgani trak. In vse je nesla v kuhinjo in sežgala. Tudi pisma je sežgala. Razumela je očeta, da jih ni hotel videti nikdar več, da se jih ni hotel niti dotekniti, zdaj ko so bila oskrunjena in poblatena. Kitara je bila potrta in sežgana in oče ne bo nikdar več pel, kipci so bili razsuti in nikdar več se ne bodo razveselile očetove oči nad to skromno lepoto, s katero si je bil okrasil svoje stanovanje. Nič več ga ne bo veselilo, še večji samotar postane in nikdar ne bo nihče vedel, kakšne misli se zibljejo za njegovim čelom. In tudi z njo, Nado, bo poslej bolj boječ in z njo se ne bo toliko razgovarjal. In na njegovih očeh bo videla, da se boji tudi nje, da bi ga ne razžalila, da bi ga ne ranila v dno srca ... Toda ona ga ne bo nikoli razžalila, dobra bo z njim, rada ga bo imela, vse tako tiho, brez besed, da bo samo čutil njeno ljubezen.

Pospravila je vse in uredila in njej se je zdelo, kakor da se je vse, ves ta odurni in strašni prizor, da se je vse to zgodilo že davno, da je že preteklo in polpozabljeno. Samo na omarah in policah je bilo pusto in prazno. Ko je prišla nazaj k očetu, je težko dihal in kašljal. Pokašljeval je, kar je pomnila, pa je tudi to zdaj ni vznemirilo.

»Prinesi mi vode!« ji je dejal.

Šla je po vodo in mu jo prinesla. Toda oče je samo odkimal in nakrat je pobledel, iz ust pa mu je prišla kri. Prestrašila se je Nada. Vsa zbegana je hodila okrog očeta, postavila stole okrog njega, da se je naslonil, in odgrnila in pripravila posteljo. Oče je bil slab in tresel se je. Pomagala mu je, da je legel v posteljo. Potem pa je hitela k sosedi, naj gre po zdravnika.

»Zdaj se je začelo. Nada, dolgo ne bom več.«

Zajokala je.

»Kakor pri bratu se je začelo. Ali nikar ne jokaj! Kaj je to takega!«

Prišel je zdravnik in rekel, da se mora oče paziti – mleko, dober zrak, mir ...

Miloš je prišel šele pod večer, matere ni bilo. Nada ni vedela, kam naj bi šla po njo, in tudi sram jo je bilo, da bi ljudje ne izvedeli, kaj se je dogodilo. Ko pa se je stemnilo, je prišla stara vdova, materina prijateljica in svetovalka. Držala se je dostojno, strogo, kakor ogorčeno, ali ko je videla očeta v postelji, je bila presenečena in njeno lice se je raztegnilo v pomirljive gube, kakor se to spodobi izpremenjenim okoliščinam.

»Upam, da ni nevarno, gospod Milič. Verujem, verujem – razburjenje, iznenadenje, človek ima pač živce ... Mari bo takoj prišla. Pritekla je bila k meni. Zelo žalostna – gospod Milič, moram priznati – zelo žalostna! ... Proč pojdem! K njemu nikoli več! Tako ona ... A jaz: Mari, pamet, pamet! ... Kaj poreče svet! In potem, saj ni tako strašna stvar! V vsaki družini, draga Mari, v vsaki družini, se pripeti kaj enakega! ... O, v vsaki družini! ... Jaz to vem – saj sem videla že nekaj na svetu! ... In potem moški! Moj Bog – moški so pač taki! Vsi moški, veruj! ... In tvoj mož, Milič, – tako sem ji rekla – tvoj mož, Mari, vsaj ne pije, ne kvarta, no ... lahko si zadovoljna.«

Sedla je k mizi. Miloš se je muzal in odšel, Nada pa je ostala pri očetovi postelji.

»In kaj želite?« je vprašala hladno.

»Ah, ti?! ... No, ti si še otrok. Ne razumeš vsega ... Ali bi ne bilo dobro, gospod Milič, da jo pošljete ven? Take reči niso za otroška ušesa in potem, dekle je! ...«

Oče je molčal, ni še genil z ustnicami, odkar je bila vstopila v sobo. Nada ga je prijela za roko in on se je mirno nasmehnil, komaj par potez se je zgenilo okrog dobrih oči, ki so gledale v hčer.

»Gospod Milič,« je nadaljevala vdova, »mnogo ne bom govorila, zaradi otroka ne. Ali malo napačno ste pač ravnali ... če se prav premisli, jako napačno ... Mari je dobra žena, poštena in skrbna, le vse, kar je res ... Mari ne zasluži tega, gotovo z mirno vestjo rečem, da ne zasluži ... In bila je jako razžaljena, po pravici razžaljena. Ali ona vam bo odpustila ... Prositi jo morate pač, ko pride, spodobi se to. Saj je vaša Mari zlata ženska, poštena, vse, kar je res, poštena in skrbna.«

Govorila je nekaj časa, a ko je videla, da Milič ne odgovarja in noče odgovarjati, je odšla.

Ponoči se je vrnila mati.

Nihče več ni v družini omenil onega prizora. Mati je očetu stregla molče. Ne z navdušenjem, ali stregla mu je. Končno je bil on vendarle njen mož in potem tudi – pokojnina bi bila še jako majhna, če bi umrl.

Oče je bolehal vso jesen in vso zimo. Hodil je okrog slaboten in bolan, tudi v pisarno je še zahajal. Govoril je še manj kakor prej. Z Nado sta včasih igrala šah, druge zabave ni imel, niti ona ne. Zdelo se ji je vse drugo malenkostno in lahkomišljeno, zdaj, v tem času, ko je vedela, da ji umira oče.

Spomladi, v dobi mrzlega aprilskega deževja pa je legel. Nada je vselej s strahom hitela iz šole domov. Vedela je, da se bliža koncu. Enkrat, ko sta bila sama in je sedela Nada na robu njegove postelje, jo je prijel oče za roko. Ustnice so se pregibale, hotel je nekaj reči. Ali izpustil je njeno roko in se obrnil v stran. Nada mu je gladila lase. Dve solzi ste mu počasi prilezli iz oči in oče je zaprl trepalnice, kakor da se sramuje. Nadi se je zdelo, da misli na damo, ki jo je videla onega lepega letnega dne v parku na Fužinah.

Poljubila mu je roko.

Pogledal jo je in se nasmehnil. Kakor lahna senca je preletel ta nasmeh njegov obraz.

»Dobra bodi, Nada, bodi vedno dobra!« je zašepetal ...

Ko je prišla enkrat iz šole domov, je bil mrtev ...

Tisti dan, ko so očeta pokopali, je bilo Nadi, kakor da se je nekaj pogreznilo zadaj za njo. Vsa tista lepa prva mladost se je pogreznila, vse njene sanje, vse ono sanjarsko pričakovanje neke posebne velike sreče. Oče je umrl in z njim je umrlo vse, kar je bilo lepega v njenem življenju. Vedela je, zdaj, zdaj stopi mati pred njo, pa ji reče: »Od česa pa bomo živeli?! Oče ni nikoli štedil, a od penzije ne bomo živi.«

In zajokala bo za očetom, ki je vendar vsak mesec prinesel plačo domov, pa naj je bil tudi bolehen in siten.

Takoj ko je oče zatisnil oči, je vedela Nada, da razpade zdaj vsa družina. Ni mogla pomisliti, da bi ostala nadalje doma pri materi. To bi bilo strašno življenje. Polno grenkobe bi bilo in očitanj. In potem na dnu srca ji ni bila zaspala tista mržnja proti materi, ki jo je občutila oni hip, ko je oče prvikrat legel v posteljo. Mati ni bila brez krivde zaradi te nagle katastrofe. Morda bi bil oče živel še leta, da je bila mati z njim nežna in obzirna. Tako je govorilo v njenem srcu in napenjala je vse svoje misli, kako bi odšla proč k tujim ljudem, kjer bi jedla kruh, ki bi si ga zaslužila sama.

Legla je spat prej, preden se je vrnila mati, ki se je zadržala pri svojih znankah, ki so je tolažile in jo obsipale s pomilovanjem in dobrimi nasveti. Tudi Miloš je prišel in sel v prvi sobi k mizi. Slišala ga je, kako je tiho ihtel, in tudi njo je srce še bolj zabolelo. Brat se ji je zdel bolj dober in blag, ko ga je žalost tako premagala. Bil je vedno vesel in skoraj nikoli ga ni videla jokati. Čakal je mater. Nada, ki se je delala, kakor da bi spala, je slišala, kako ga je mati tolažila, naj nikar ne skrbi, da ga že še izšola.

»Nada pojde kam v prodajalno, jaz bom kaj šivala, pa te že preredimo, dokler sam kaj ne postaneš,« je rekla. »Nada je že velika, pa naj kaj zasluži! Za dekleta je dosti šolana. Oče jo je razvadil, pa naj le poizkusi, kaj se pravi življenje!«

Miloš je nekaj časa še jokal, potem se je pa tudi utolažil in je pripovedal, da si že dobi kakšno instrukcijo, dokler bo v Ljubljani. Potem pojde pa na Dunaj, zakaj tak majhen uradnik, kakor je bil oče, ne bo. To je samo stradanje in sama revščina! Mati je pritrjevala, natočila sebi in sinu malo brinjevca in tako sta še dolgo delala račune za bodočnost.

Nada je drugi dan vstala zgodaj. Oblekla se je že in umila, ko se je mati prebudila.

»Kam pa misliš?«

»V cerkev pojdem,« je odvrnila, samo da bi jo mati natančnejše ne spraševala.

Ali ni šla v cerkev.

Šla je na pokopališče in je ostala tam skoraj dve uri. Premišljevala je mnogo.

Ah, si je mislila, kako sem bila otročja in neumna! Mislila sem, da me bo življenje pričakalo kakor princeso. Kar si zaželim, se izpolni. Ali življenje se ni zmenilo za me. Tista prva ljubezen, ki sem mislila o nji, da bo kakor čudež, da me izpremeni iz neznatne Pepelke v blestečo kraljičino, ta ljubezen je bila kakor pena, in danes vem, da je bilo vse otročarija. Pravljica za otroke, ki sem si jo sama izmislila. Življenje je pusto in trdo. Zdaj nanovo stopam vanj, ali danes vem, da se bom morala boriti z njim kakor s sovražnikom. Tudi oče se je boril z njim, a niti on ga ni ukrotil. Življenje ga je zmečkalo pod svojimi nogami, zlomilo ga je v najlepših letih in umrl je brez sreče v skrbeh in v trpkosti. Mene morda čaka ista usoda, ali pot do tega žalostnega konca je še dolga. Trnjeva je, ali jaz moram iti po njej, ker bi se bilo zaman braniti.

Odšla je v mesto in je stopila v prvo posredovalnico služb.

Če imajo kakšno primerno mesto, ali ne tukaj v Ljubljani. Kolikor dalje, toliko boljše.

Če ima kaj izpitov?

Izpitov nima, ali učila se je nekaj francoski in zna, kar znajo pač druga srednje dobro vzgojena dekleta.

Ali rekli so ji, da to še nidovolj, da je to pravzaprav jako malo, da ni za blagajničarko ali kontoaristko, ker ne zna knjigovodstva, za vzgojiteljico še celo ne, ker ne zna klavirja in nima nikake diplome, da, tudi »bona« bi v kaki boljši hiši ne mogla biti, ker nima kurza za otroško vrtnarico.

Lahko pa bi šla h kaki modistinji, v prodajalno, ali povsod bi se morala prej šele učiti.

Takoj ne dobi nikjer take plače, da bi lahko živela.

Odšla je drugam in tam so ji rekli isto. Da je v začetku težko, da bi se sicer morda kaj namerilo, ali čakati bi morala vsekakor dalje časa. Par tednov ali pa tudi mesecev.

Ko je prišla na ulico, je komaj zadržavala jok.

Kaj naj počne?! Pri materi ne more biti, rajši kam za deklo! Samo proč od doma, takoj proč – še danes!

Spomnila se je končno nekega očetovega prijatelja. Morda bi ji znal ta kaj svetovati.

Šla je kar v urad k njemu.

Zasmilila se mu je, ko jo je videl tako zbegano. Spočetka ni vedel, kaj bi ji svetoval. Ni imel znanih, nobenega vpliva nikjer. Nazadnje pa se je spomnil, da mu je žena pripovedovala o nekem svojem daljnem sorodniku na deželi, ki je bil trgovec in poštar. Imel je otroke, pa bi bil rad dobil kakega inteligentnejšega dekleta, ki bi podučevala otroke za prve razrede ljudske šole, da bi jih pozneje poslal lahko v mesto, ko malo odrastejo. Plače bi sicer ne mogel dati, ali dotična gospodična bi lahko prakticirala pri njem za ekspeditorico in se pripravila tudi za brzojavni izpit.

Odšel je z Nado k ženi in ta je takoj pisala tja. Nada je bila z vsem zadovoljna. Kamorkoli in za karkoli, samo da ne bo zastonj jedla svojega kruha in da ne bo pri materi.

Mati ni bila zadovoljna.

»To je hvaležnost,« je rekla. »Človek jo zredi, potem pa gre, namesto da bi kaj pomagala.« Pikala je Nado vse zadnje dni in se pri vseh sosedah zgražala, kako nehvaležni in brezsrčni so dandanes otroci.

Nekega pustega deževnega dne se je odpeljala Nada iz Ljubljane v novo življenje. Oči je imela objokane, nobenih sanj ni bilo več v njih ...

I.

Nada je bila že skoraj tri leta na deželi in poldrugo leto je minilo, odkar je bila nastavljena v odlegli hribovski občini za poštarico. Pusto je bilo v tem kraju. Kakor da je življenje zaostalo in zaspalo v teh samotnih raztresenih vaseh. Dnevi in meseci so potekali vedno enaki, mirni in dolgočasni. Poleti je imela svetle batistne obleke, pozimi debele flanelaste bluze, poleti rumene izrezane čeveljčke, pozimi galoše – in to je bil tudi edini razloček. Spočetka je vzela vselej klobuk in rokavice, kadar je šla na svoj običajni opoldanski izprehod zadaj za vasjo, okrog pokopališča in nazaj, zdaj je vzela ruto, in rokavice je nosila samo pozimi.

Sploh se je pokmetila. Dela ni bilo mnogo in spočetka je mnogo čitala. Potem pa ji je zmanjkalo knjig, od plače si jih ni mogla kupiti, izposoditi jih ni bilo kje. Učitelj je bil naročen na »Rodoljuba«, za »Narod« ni bilo denarja – imel je šest otrok, sam drobiž. Žena njegova je imela mnogo dela in skrbi, in če je prišla na pošto, je samo tožila in jo blagrovala, da ni omožena in nima pokore z možem in otroki. Župnik je bil naročen na »Slovenca« in »Dom in svet«, ali čital jih ni.

»Veste, plačam za to, da ne pridem na preveč slab glas pri ljubljanskih gospodih,« ji je rekel nekoč.

»Že petintrideset let sem na tej župi, zakaj bi čital! Kakšna dobra kapljica in včasih kakšno pišče, to človeka še malo razveseli, drugega ni tako nič na svetu. Veste, jaz vam povem, vse je neumno! Nekdaj, še na gimnaziji, sem se naučil francoski in ruski. In v te hribe sem privlekel polno takih knjig (s) seboj. Deseto leto, menda, sem jih vse pokuril! In zdaj, če mislim takole, kakšen sem bil pred tridesetimi leti, veste, pa se smejem. Ali sem bil tepec!«

Čuden filozof je bil ta župnik. Včasih ga je Nada srečala pri kaki ogradi in potem jo je zaustavil.

»Ali ste se že navadili tega kraja?«

»Da. Ali vedno ne ostanem tukaj.«

»To se razume, da ostanete.«

»Ne, ne ostanem. Če bi vedela, da bi morala vedno ostati tu, pa skočim kar v vodo.« »Oho! To ne gre tako hitro! In potem končno, kdo vas bo pa vprašal? Kdor pride sem gori, pa ostane. Je vse zastonj. Pa ga glejte učitelja,« pokazal je nanj, ki se ga je videlo, kako je na dvorišču, zadaj za šolo, cepil drva, »ali ga vidite! Takole pred desetimi leti, ko je prišel sem, kako je bil gosposki! Celo cilinder je nosil ob velikih praznikih in še sanjalo se mu ni, da ostane tukaj. Kakor da bi prišel na letovišče, se mu je zdelo. Imeniten zrak imamo tukaj, zdravo vodo, bil je navdušen. Premislite, še celo nekako apostolstvo je uganjal. Stare analfabete je pridobival za abecedo, otrokom je kupoval knjige, pripovesti, pesmice. Pa ga je minilo. Kaj bi ga ne! Ko sem prišel jaz semkaj, sem tudi mislil: prijatelj naroda boš, delal boš za kmeta. Veste, na prižnici sem jim pripovedoval, naj okna odpirajo, naj se umivajo, kopljejo, naj ne zajedo precej kar pol dote na ženitovanjih. Naj ne opravljajo, ne skoparijo, naj se ne tožarijo, da je to Bogu še ljubše kakor litanije, maše in božja pota. Svete sem jim dajal, pisma sem jim pisaril, semena priporočeval. Pa me je minilo! Pošteno me je minilo! Rekli so, da sem antikrist, da moram biti nor, ker niti bere ne pobiram tako kakor drugi, in če človek zase ne gleda, kaj bo vedel za druge! – Enkrat so bile koze v župi. Nalezljiva bolezen, pazite, ne hodite v hiše, kjer so bolniki, sem pripovedoval. Oni pa so govorili, da jih odvračam od dobrih del, da delam zdražbe, da podpihujem. Pa sem se naveličal. Proč se mi je hotelo, v prijaznejše kraje, kjer so pametnejši ljudje. Ali me je že držalo. Prikovan sem bil in kakor zaklet v ta kraj. Veste, nevarno je v hribih. Če enkrat sedite, pa ste pribiti! Nikoli več nikamor.«

Tako ji je pripovedoval župnik.

»In sploh je pa vseeno,« je pristavil, »če ždite kje v kakšnem takem zakotju, kakor mi zdaj, ali pa če se pehate doli kje med ljudmi, ki so študirali latinske šole ali višjo dekliško.«

Z župnikom se je še kdaj tako pogovarjala, vsak mesec dvakrat, trikrat. In duševno je bil mož svež in tudi njegova čudna zagrizena modrost je bila duhovita in zanimiva. Učitelj je bil mnogo dolgočasnejši, ubit in zlomljen. Šest otrok in majhna plača, to podkoplje! In tisto majhno stanovanje, kjer je bil vedni otročji jok in je večno dišalo po plenicah! Malobeseden je bil in z Nado se je razgovarjal samo o vremenu. Največkrat ga je videla gori na vrhu nad vasjo, odkoder se je videlo daleč po zaraščenih hribih, po katerih so se skrivale umazane bajte. Gledal je v daljavo, bogve kam. Njegove oči so vedno gledale v daljavo, želele so si nekam, proč od tega kraja in življenja, ki mu je bilo pusto in žalostno. In še zdaj je pošiljal neumorno prošnje, da ga prestavijo v trg ali v mesto, kamorkoli: – med ljudi, kakor je govoril. Šolski nadzornik se je smehljal, kadar je o priliki inšpekcije poslušal njegove tožbe in želje. »Kaj bi z njim v mestu? Saj še stati več ne zna, pokmetil se je!«

Samo enkrat se je razgovarjal z Nado. Prišel je prašat na pošto, če je prišel »Domoljub«. Pisem ni dobival skoraj nikoli. Ta dan pa je bilo neko poročno obvestilo zanj.

»Moja ljubica se je omožila,« se je zasmejal nekako čudno in rezko. Nada ga je začudeno pogledala.

»Moja prva ljubezen,« je rekel. »Sestra mojega sošolca. Ali bi verjeli? Ni hotela v te hribe, v mesto pa nisem mogel. Pustila me je, tako rekoč. Jaz sem čakal, potem sem še enkrat vprašal, če je res konec vse tiste – velike ljubezni, ki je bila med nama. Še odgovorila mi ni! In čez leto sem se oženil. Mesarjeva hči je bila. Njen oče je nosil havelok. Denarja pa ni imel in tako ga je odneslo nekam na dolenjsko stran, hči pa mi je ostala. Saj jo imam rad, svojo ženo, vsako leto imava otroka. Niso posebno lepi. Eh! Srečno rodbinsko življenje! Jaz cepim drva, ona pita dva prašiča, da ima zabelo in iz enega obutev in obleko. Moja prva ljubezen je znala klavir in citre in laško. Ali smo včasih peli! Moja žena pa ni bila učena nikoli – žalibog – in za laške romance nima smisla. Jaz tudi ne več. Eh! Kje so tisti časi! Ali fletno dekle je bila pa res, moja žena, – danes sva stara in grda oba. Tako je! Veste, tista moja prva ljubezen, saj ima tudi že čez trideset, je pa še vedno lepa. Lani, ko sem bil v Ljubljani, sem jo obiskal. Žal mi je bilo potem, ker jo je bilo menda sram, da me je imela enkrat rada, mene, takega kmetavza!«

In zasmejal se je. Še nikdar ga ni Nada slišala, da bi bil govoril toliko naenkrat.

»Ali ste jo imeli jako radi?« je vprašala skoro nehote.

»Jako sem jo imel rad, jako. Kako bi je naj ne imel rad! Posebno ko sem prišel sem, v te hribe, ko po mesece nisem govoril z omikancem. Ves dan sem mislil na njo, ves dan in vse noči. Eh! Takrat sem imel luno strašno rad! Bleda luna, oh! Poetični večeri, bele noči in zvezde migljajoče! Hodil sem okrog po gozdih, na vrh hriba sem hodil, pa sem gledal čez bregove, ki so v mesečini tako lepi, da človeka srce boli in je vesel in srečen obenem. Pa sem mislil na njo. In zjutraj sem hodil gledat, kako sonce vzhaja – lepe sončne vzhode imamo, gospodična! – Ali jaz jih ne hodim več gledat, in zvečer ob devetih že spim. Včasih se pripeti, da se mi kaj lepega sanja. Takrat je bilo vse lepo, bdeč in speč sem hodil v krasnih sanjah.«

Naslonil se je na okno in je pogledal ven.

»Zdaj ni nič več lepega. Tudi tisto, kar je res lepo, ni več lepo. Ta kraj, to hribovje, prav nobenega čara nima več zame in povsod je strašna puščoba.«

»Pustila me je, moja prva ljubezen. In menda je bilo prav tako. Če takole pomislim, da bi ona nosila s tistimi lepimi belimi rokami, ki so znale tako nebeško igrati na citre, da bi nosila sedaj pominje kakor moja žena ali prala plenice že šestemu otroku ali šivala moje cajgaste hlače! Prosim vas, kaj ne bi bilo greh, da bi jo vkoval v tako življenje?! ... Ali ste bili že kdaj zaljubljeni?« je vprašal Nado.

»Da,« je rekla presenečena.

»In ste še?«

»Ne. Že dolgo ne.«

»Končno je vse jedno. Ali če ostanete še kaj časa v našem kraju, vam bi prorokoval, da boste vzeli vaškega krojača za moža – če je mlad in ni pregrd – ali pa v najboljšem slučaju orožnika, ki pije zjutraj pred kavo slivovko ali brinovec, čigar največja duševna hrana je dunajski »Weltblatt« in ki bo ponosen na vas, ker ste nosili klobuk in rokavice vse svoje življenje. Nikar ne govorite! Čez par let bi ga vzeli. Človeku se stoži po nekom, ki bi ga mogel imeti rad. In kjer ni izbiranja, obesi se človek na ono, kar ima nekaj romantičnih pentelj, in to je za udico dovolj. Samo to je, da tiste romantične cunje kmalu razpadejo, strahovito hitro jih je konec; in potem so samo skrbi pred vami vse življenje, skrbi, praznota, zapuščenost in nobene nade, nobenega svetlega cilja. Tako življenje, kakor ga imam zdaj jaz, ki moram sedajle domov popravljat zapackane zvezke in pazit na otroke, ker pojde žena v sosedjo vas kupit par mernikov krompirja.«

Odšel je in Nada ga je videla, kako je pripognjen, v stari ogoljeni suknji, v robatih kmečkih čevljih, s hitrimi koraki izginil za sosedovim skednjem. Par dni je bila vznemirjena zaradi tega dogodka; dolgo je stala vsak zvečer v svoji podstrešni sobici pri oknu in je gledala čez hribe. Pekoča grenkoba ji je polnila srce. Tako tečejo najlepša leta, potekajo prazna, brez veselja, brez sreče. Ničesar ne prinašajo, dasi bi imeli prinašati dehteče rože, sončne dneve, bogate doživljaje, srečno ljubezen. Obstalo je to življenje v hribih, ulenilo se je. Človeška duša utone v tem dolgočasnem miru brez življenja kakor v globokih stoječih vodah. Želje utihnejo, sanje se utrudijo. Dan kakor dan, v letu, v zimi. Isti ljudje, iste besede vsak dan. Čaka se, čaka, a nič ne pride, nikdar ne pride nič v te odlegle kraje. Nič se ne zmoti sem v stran, kjer žive ljudje po sedemdeset, osemdeset let in ne dožive niti enega dogodka. In v srcu postaja pusto. Ni veselo, ni žalostno, nemo je in topo. Vse gluho naokrog, nikjer človeka. In če zakričiš med te ljudi, ne oglasi se nihče. Trdi so in topi. Tako je mislila Nada in legala zvečer ob devetih spat, ker ni bilo nikogar, ki bi se bila lahko pogovarjala z njim, a samotne ure so dolge. Niti sanjalo se ji ni nikdar nič. In tudi misli so prihajale redkoma. Včasih se ji je zdelo, kakor da spi z odprtimi očmi. Zagledala se je v doline in neko sladko pozabljenje jo je prevzelo, in ko se je predramila, ji je bilo, kakor da je spala kdo ve kako dobro. In vedno dolgočasneje je postajalo; ta sladka duševna lenoba, ki je dušila vsa čustva in ležala kakor težka mora nad vsem mišljenjem, jo je obdajala kakor mehkužno vzdušje, ki človeka vedno bolj ali neopaženo ugonablja. Župnika je mučila putika, da ni hodil več na izprehode, v župnišče pa Nada ni zahajala. Učitelja po onem njegovem pripovedanju dolgo ni bilo. In ko je prišel, je bil v zadregi. Začel je obširno o vremenu, da bo dež, ker so v dolinah megle. Potem pa je rekel brez uvoda:

»Zadnjič sem nekaj govoril. Neumnosti! Nikar ne mislite, da je bilo kaj pametnega ali kaj res! Tak sem včasih, ali drugače, moram reči, da sem lahko zadovoljen.«

Njegov obraz je bil zopet star, brez duše in brez izraza, samo na dnu v očeh je še nekaj ležalo – vse tisto, kar bi bil tako rad prikril pred vsemi. Tudi pred seboj. Enkrat, nekega dne se je pripeljala s pošto neka gospodična. Samo živinski mešetarji so se včasih pripeljali sem v hribe. Ali pa stare ženice so se vozile s pošto, ko so se vračale od zdravnika ali od konjederke. Zdaj pa se je pripeljala gosposko oblečena gospodična. Imela je rdeče lase kakor ogenj, kodraste in bogate, ki so se visoko šopirili nad prebelim čelom. Bila je zelo lepa, četudi ne več v prvem cvetu. Imela je kakih osemindvajset let. Nada je stala na pragu: že skoraj pol ure je čakala na postiljona, kakor vsak dan. Noben tujec ni nikdar prišel, ali njej je bilo vsak dan, kakor da mora kdo priti. Ko je videla gosposki zimski klobuk, se je začudila. Eh, morda kakšna kuharica, ki je slučajno odtod doma in zdaj v Trstu služi, pa se hoče postaviti med domačimi. Ali takoj ko je ugledala tudi obraz, je videla, da je tujka inteligentna oseba. Ko je poštni voz ustavil, je stopila tuja bleda gospodična naravnost k njej.

»Jaz sem vaša koleginja; doli sem v Rakitnji. Šele šest tednov sem tam, zato me ne poznate. Imenujem se Janja Černe.«

Nada jo je sprejela z veseljem, in ko je izvršila delo v pisarni, jo je odpeljala gori v svojo sobico, da odloži Janja ondi svoj plašč in si popravi lase. Malo je bila v zadregi, ker je ni obiskala še nikoli nobena koleginja. In s to sta si bili popolnoma tuji. Vendar je je bila vesela in rekla ji je to z odkritosrčnim in toplim glasom. Janja pa je še bolj pobledela. Potem se je naslonila na mizo in je strastno zajokala.

Nada je bila presenečena, v prvem hipu ni vedela, kaj bi počela.

»Ali gospodična, gospodična Janja,« je govorila in jo gladila po laseh.

Po prvem izbruhu se je Janja malo umirila.

»Odpustite! Vem, da je smešno! Ali pomagati si ne morem. In potem, da vam povem resnico, prišla sem k vam jokat. Že par dni mi je strašno. Nikogar nimam, moji so vsi pomrli, a tujcev nisem nikoli iskala. Nobene prijateljice nimam. Nisem jih niti pogrešala, ali danes ne bi mogla biti sama.«

In ko je Nada molčala, je nadaljevala:

»Ne poznam vas, tudi vi ne poznate mene. Morda se vam bo zdelo vse smešno, mislili bodete, da sem histerična. Ali nervozna nisem bila nikdar. Danes pa je moj rojstni dan, in devet let je, kar se potikam po teh pustih poštah na deželi. V mesto ne morem priti in potem mislim, da bi bilo tudi vseeno. Usojeno mi je pač tako. Kako dolgo ste vi tu?«

»Poldrugo leto.«

»Tako dolgo nisem jaz nikoli na enem mestu. Pol leta in niti ne. Znana sem že zaradi tega in nekateri pravijo, da nisem pri pravi pameti. Morda res nisem. Na srečo čakam. Na ljubezen, ki je nam, ženskam, sreča. In ker je ni, jo iščem povsod. Razumite me prav! Mnogo moških je že iskalo mojo naklonjenost, ali jaz nisem ljubila nikogar. Želim pa najti si takega, ki bi ga lahko ljubila. Strašno je tako življenje brez duše, ki nam je draga. Parkrat bi se bila že omožila, ali živeti s človekom, ki vam je tuj, je peklo. Pridem v kraj in mislim si, tukaj pride sreča k tebi, ali že v prvem tednu si želim drugam. Kakor brez miru sem.«

Nada jo je opazovala z začudenimi, velikimi očmi otroka. Tujka jo je prijela za roko.

»Pustite me, da govorim, tako dolgo sem molčala! Vi ste še jako mladi in me ne razumete. In potem imate take mirne oči, ali jaz sem goreča. Nekaj imam v prsih, kar se vedno trese, kar vedno nekam sili, kar si vedno nečesa želi, nekaj upa, zahteva, prosi. In niti ne vem, kaj. Ljubezni morda, posebne, velike ljubezni, ki je na svetu morda niti ni.«

Vstala je in hodila po sobi.

»Prišla sem sem gori k vam, ker upam, da ste dobri. Kdor je tako dolgo v teh krajih, tako sam, ta se je odvadil posmehovanja. Vidite, ko so mi umrli starši in ko sem šla v svet, sem imela vesele oči in smeh na ustih. Ah, vedela sem, da najdem srečo. Bila sem tako gotova zmage, cilj mojih nejasnih želja se mi je zdel tako blizu, mislila sem, da je že vse pripravljeno, samo da pristopim in si vzamem, kar je mojega. Ali moja pot je bila pusta in nič lepega ni čakalo name. In niti hudega in žalostnega. Nič! Nisem povesila glave. Čakala sem. In ko sem dolgo čakala zastonj, začela sem iskati. V ta kraj in v oni kraj, vedno sem se selila. Pa tudi to je zastonj. Danes nisem več mlada in utrujena sem že. Pa me je strah, da bo moje življenje prazno, da so vsa moja pričakovanja, vsi moji upi samo goljufiva fata morgana. Zato sem prišla danes k vam, da se izgovorim, da si olajšam. Zakaj se mučim s praznim hrepenenjem?! Zakaj ne resigniram?!«

Obstala je pred ogledalom.

»Saj sem še lepa. Zelo lepa sem, rečem lahko. V kakem salonu bi vzbujala občno pozornost. Ali čemu je vsa ta lepota? Samo zato, da izgine, odcvete, nikogar ne razveseli, ne osreči?! In potem, nisem neumna, v inteligentni družbi bi bila duhovita, priznana in občudovana. Pred kom naj bleščim?! Pred dacarji, konsumnimi komiji?!

Dajte Ofelijo v kravji hlev in ona postane smešna.«

V Nadi je odmevalo: »Za koga sem mlada, lepa, pametna?!« Bilo ji je, kakor da jo je kdo prebudil, kakor da blešči neprijetna in vsiljiva svetloba pred njenimi očmi, navajenimi mraka. V srcu jo je zabolelo in občutila je, da je že začela to grenko in pusto življenje, o katerem ji je pripovedovalo to interesantno, strastno in lepo dekle. In napolnilo jo je vroče hrepenenje po nečem lepem in krasnem, po polnem, srečnem življenju, po borbi, po doživljajih, po nečem – in naj je to tudi težko, žalostno in strašno.

»Kakor utrgana roža v kozarcu, tako sem jaz tukaj. Življenje je pozabilo name in ta leni mir, v katerega sem se utopila, je samo še primitivno vegetiranje,« je mislila Nada.

Zvečer je bil mesec in s tujko sta hodili nad tiho vasjo in gledali na temne hribe, ki so se vzdigovali na vseh straneh. Dolgo v noč sta ostali zunaj.

»Ne ostanite tukaj,« je rekla Nadi. »Premirno je tu, človek zaspi, ostari po duši in telesu. Izgubi vso prožnost čustvovanja in mišljenja, vso svežost in silo. In posebno vi. Že ste se skoraj navadili. Še leto dni in zadosti vam bo, da ste siti in oblečeni in da spite vsak dan 10 ur. Tudi jaz nimam ničesar od življenja, ali jaz nisem mirna. Rebeliram, puntam se proti tej svoji dolgočasni usodi, in tudi to je nekaj. Tiste poštene primitivne dušice me pomilujejo, da sem eksaltirana, prenapeta in kaj vem, kaj še. Nisem tako komodna, kakor so one, to je razloček. Prej sem poznala več svojih koleginj. In nekatere so mi ugajale. To je tiste, ki niso bile tako strašno komodne kakor drugi ljudje. Ena je nosila moške klobuke, telovnik, moške manšete in pušila je viržinke. Smešno je to, ali ona je imela zadovoljstvo v tem. Šport – ali drugi nimajo niti tega! Druga je imela razmerje z navadnim Italijanom iz opekarne. Vsak večer je hodil k njej, in ko so ga enkrat zalotili, je nastalo strašno zgražanje. Nič ni tajila. A resnično bolj mi je bila všeč kakor tista sladka dekleta, ki s svojim pocukranim obrazom preže na to, da bi jih vzel kakšen rejen vdovec za ženo, in so še srečne!

In še eno sem poznala, ki se je utopila, ker jo je njen dragi pustil zaradi neke druge škrbaste, a petične device. Rekli bi, da je znorela! Ko sem jo zagovarjala, so mi odvrnili: Utopiti! Kakor da ni moških zadosti na svetu in ona je bila fletno dekle. Tako oni to razumejo.«

Ko je Janja drugi dan zgodaj v jutro odšla, je bilo Nadi, kakor da se je poslovila stara prijateljica. In prosila je za premeščenje v mesto ali v kak drug večji centrum ... Sklicevala se je na očeta, ki je bil poštni uradnik, sklicevala se je na to, da je naobražena, da zna francoski ... Sama se je smejala prošnji, ali delovalo je. In s tem se je pričelo za njo življenje, ki je bilo prav malo podobno hribovski idili.

II.

Draga Janja!

Pomisli, tri tedne sem že na Bledu! Ali sem srečna! Oddahnila sem se, ko sem dobila dekret za semkaj. Kajti v Ljubljani mi je postajalo vsak dan neznosnejše in skoraj stožilo se mi je po oni hribovski puščobi, iz katere sem bila tako korajžno pobegnila. Saj veš, bila sem pri materi. Ne da bi se še tako strastno puntala proti njej kakor takrat ob očetovi smrti – ne, mnogo sem mirnejša napram njej. To je pa tudi vse. Kakšno notranje zbližanje med nama je nemogoče. Mislim pa, da me ima celo rada – na svoj način. Ali ta način ni tak, da bi vzbujal zopet ljubezen. Njena ljubezen – če je tako, precej animalno nagnjenje ljubezen? – je tako trda, vladohlepna in nestrpna, da je jarem, in ne toplo in blažeče zavetje pred vsemi temi malihernostmi življenja, ki človeka vendar tako tišče in trpinčijo. Da, mati me je imela rada zdaj, ko sem bila te zadnje mesece v Ljubljani. Kuhala mi je večkrat jedi, o katerih ve, da jih imam rada, našila mi je tri predpasnike in napletla nekaj nogavic. Da, in zjutraj me ni nikdar budila pred pol osmo, zato vem, da je grdo in nehvaležno od mene, da čutim tako malo resnične ljubezni v svojem srcu do nje in da je tudi ta ljubezen bolj plod dolžnosti kakor cvet pravega, radostnega čustva. Ne vem, zakaj je to tako. Vsekakor je krivda na moji strani. Ona me ljubi, kakor pač more. Tudi njena mati je ni ljubila drugače, kakor zdaj ona ljubi mene. Ni bila naučena na drugo ljubezen, a ko je človek star dvajset let, se srce nič več ne budi in ne širi, če je bilo ubito ali če je ostalo suho in pusto, ker ni imelo nege in toplote. Vse to vem; jaz sem zmožna razumeti njo; lahko bi se ji približala bolj, kakor se more ona meni – ali najbrž ne želim tega tako intenzivno, kakor bi si želeti morala. Njen način čustvovanja me odganja; ni bilo skoraj ure, v kateri bi ne bila občutila, da sem popolnoma drugačna, da je moje naziranje in moje čustvo v velikem in malem nasprotstvo njenega. Lahko si torej predstavljaš, kako mučno je skupno življenje dveh tako različnih bitij in kako skrbljivo se morajo prikrivati misli, da ne pride do mučnih konfliktov in prepirov. In vendar je tudi ona, moja mati, potrebna ljubezni. Osamela je, zakaj niti brat niti jaz je ne ljubiva niti v najinem niti v njenem smislu. V njenem smislu bi jo ljubila, ako bi bila taka, kakor je ona, ako bi se ravnala tako, kakor misli ona, da je prav, a tega ne moreva. Midva bi morala misliti z njenim mozgom in čutiti z njenim srcem, a to je nemogoče, ker sva tudi midva dve osebnosti zase. Midva bi se ji rada približala, ali ona se nama neče približati niti za pičico. Poziva se na svoje pravice kakor mati; najin del pa je samo pokorščina. Ona trdi, da hoče, da bi jo ljubila, ali to ni res, ona hoče, da bi ji bila pokorna. Midva jo hočeva ljubiti, ali ker ji nisva brezpogojno in slepo pokorna, zato je – po njenih mislih – ne ljubiva. In vendar bi bil tu mogoč kompromis, ki bi lahko zadoščal zahtevam njenega srca in najinih src, ako bi zahtevala samo ljubezen. To bi ji dajala radostno in vdano; v ono slepo pokorščino v mislih in dejanjih, kakor jo zahteva mati in ki ni drugega kakor duševno suženjstvo – pa se ne moreva in nečeva ukloniti niti jaz niti brat. Ali zopet razpravljam o stvari, ki Te more zanimati največ samo teoretski. Nu, povedati Ti moram še neko svojo ljubljansko epizodo, na katero pa nisem ravno ponosna. Neko smešno in mučno čustvo se mi vriva, kadarkoli se spominjam tega dogodka – ki pa seveda ni tako imeniten, kakor bi lahko sodila po teh mojih mističnih besedah. Torej nakratko: v Ljubljani sem bila dva dni zaljubljena, in to – pomisli! – v človeka, ki si ga je bila izbrala moja mati za svojega bodočega zeta. Ona hribovska samota je delovala namreč tako ugodno na mojo lepoto, da si je mati takoj mislila – to mi je pozneje sama pripovedovala –, da bi s svojim obrazom, s svojimi očmi in svojimi lasmi, ki so še bolj zlati in bogati kakor prejšnje čase – ne misli, da se hvalim, jaz citiram samo svojo mater –, da bi torej summa summarum prav lahko dobila kakšnega dvojnega ali trojnega ljubljanskega hišnega posestnika, če že ne kakega spoštovanja vrednega, seveda že malo pristarelega uradnika z zlatim ovratnikom in solidnim ozadjem mastne penzije. Odpusti, prosim Te, to dolgo periodo, ali gospod Franci – kajne, kakšno razcartano ime – gospod Franci edini, petindvajsetletni, (!) črnolasi in lepi sin trikratnega hišnega posestnika (po tri nadstropja!), vsekakor zasluži, da pride človek zaradi njega malo iz kontakta. Zakaj lep je res ta fant! In če bi ne bil tako strašansko neumen, bi bila jaz danes njegova presrečna zaročenka. Seznanili smo se na Rožniku »slučajno«. On me je namreč videl večkrat na ulici, se zaljubil in korekten, kakor je, je prišel k moji materi vprašat, »če nima nič zoper to, da mi dvori in se bojuje – seveda z najsolidnejšimi nameni – za moje srce«. Mama ga je poznala, zahajal je včasih k neki svoji starodavni teti, ki je bila mamina daljna prijateljica – tako v tretjem, četrtem razredu njenih intimnih. Mater je skoraj mrtvoud zadel od veselja, ali hitro se je spomnila:

»In vaši starši?«

»O, mama me ima neskončno rada; lahko ji pripeljem kakršno nevesto hočem, samo da je poštena. In papa dela, kar mama reče.«

Potem sta se zmenila, da se vidimo vsi v nedeljo na Rožniku. Franci bo sam in mama ga povabi k naši družbi, seveda kakor vse slučajno.

»Nada je tako romantična!« je vzdihnila mama, kakor mi je povedal Franci. In prihodnjo nedeljo sva se res »romantično« seznanila na Rožniku. Gledal me je zaljubljeno in jaz tam v hribih nisem bila navajena zaljubljenih pogledov, kakor veš. Ugajalo mi je. In posebno, ko ima tako lepe oči. Vso pot mi je dvoril in jaz tisto popoldne niti zapazila nisem, da je neumen. Pa je hodil k nam. In enkrat, ko ni bilo matere v sobi, me je poljubil. Bil je četrtič pri nas. V resnici, strahopetnež ni bil, in če bi ne imel tako krasnih ust z belimi zobmi, rdečimi ustnicami in črnimi brki, bi bila gotovo ogorčena nad tako predrznostjo. Tako sem molčala in tisti dan in drugi dan me je srce bolelo od zaljubljenosti. Drugi dan zvečer pa je prišla mati k meni, ko sem bila že v postelji, mi poravnala blazine pod glavo in mi je pripovedovala vso to historijo s Francijem.

»Danes mi je povedal, da ti kupi vse, kar boš hotela. In spalnica bo imela zelene tapete in zelena svilnata zagrinjala pri oknih, zelene preproge in zelene atlasove odeje na posteljah. Zeleno je moderno in zdravo za oči! Tvoja soba bo svetlomodra, z rumenimi cvetlicami, obednica pa rdeča s temnim pohištvom. V obednici boš sedela v rdečem baršunu za mizo, v svoji sobi boš nosila dolge svetlomodre in kremaste domače obleke, nočne srajce pa ti bo kupil vse zelene. Zelene in svilnate! Pomisli, to je sreča!«

In mati je pogledala hvaležno proti stropu. Jaz ne vem, zakaj, ali to me je razočaralo. Vse tiste obleke so me ujezile, o katerih je pravila mati, posebno pa zelena spalnica. »Kaj pa čenčaš! Bogve če ga sploh še vzamem!« sem rekla trmasto.

Ali bolje bi bilo, da bi bila molčala. Vsula se je name neskončna ploha dobrih naukov, dolgih razprav o zdravi pameti, o otroški hvaležnosti, o trpljenju in samozatajevanju staršev, o hčerinih dolžnostih, o objestnosti mladih deklet, ki naj bi »na golih kolenih zahvalile Boga, če jih tak bogat, mlad in lep človek sploh pogleda« itd., itd. Drugi dan me je zjutraj glava bolela od vsega tega in Francija nisem imela nič več tako rada. Ko je prišel dopoldne pome, se mi je zdel njegov obraz fatalno podoben tistim polizanim figuram iz voska, ki jih imajo razstavljene frizerji v svojih oknih. Na potu v umetniško razstavo se mi je zdelo, da je precej skromnega duha, v razstavi sami pa sem prišla do prepričanja, da je kompleten tepec. Ker sem bila sama presenečena nad temi nepričakovanimi rezultati svojega opažanja, nisem izvajala iz tega še nobenih zaključkov, ampak sem podaljšala dobo te čudne izkušnje za tri dni. Ves drug dan sem se hotela razgovarjati o pametnih stvareh, tj. ne o mojih očeh, o fazoni njegovih novih lakastih čevljev, o najnovejšem kroju spomladanskih površnikov, o dovtipih, ki jih dela njegov prijatelj, oficir Bela, o tem, kako je bogat, kako se je francosko učil, kako so v Parizu, kamor je šel s stricem na svetovno razstavo, vse dame za njim norele, in o ljubljanskih gospodičnah, kako ga love, da bi si katero vzel, ali da bo vzel prav zanalašč mene, ki nimam nič, in dasi ni bil moj oče niti svetnik, da, niti profesor ali kaj takega. Toda znal ni o drugih, kakor o pravkar navedenih temah, ziniti nobene pametne besede. Moja ljubezen je splavala. Vendar sem mu tretji dan dovolila, da me je zopet poljubil. Ali njegova usta so se mi zdela že ženska, premehka in brezizrazna, in njegov poljub je smrdel po pomadi. Povedala sem mu to in tudi, da ga nimam rada. Odšel je užaljen. Drugi dan pa me je zatožil moji materi. Buren in dramatičen prizor z bogatim repertoarjem očitanj, dobrih naukov, apelacij na zdravo pamet itd.! Ali ko je prišel Franci popoldne na kavo in naju je mati pustila sama, da bi se pomirila, sem mu rekla, naj ne bo vsiljiv in naj mi da božji mir. Odšel je definitivno, ali prej je še materi izjavil, da se vrne takoj, kadarkoli želim. Potem par dni jokanje, dobri nauki itd. Mene je že skrbelo, zakaj obstanka mi doma ni bilo več, iti proč pa nisem imela kam; nu, k sreči so se vmešali dolgi jeziki, nekatere babe so obesile mami na uho, da je Francijeva mati rekla, da bi proti meni osebno niti toliko ne odgovarjala, ali tega absolutno neče, da bi si njen sin obesil na vrat taščo, ki ji ni prav nič všeč. To je mater speklo, postala je ponosna, češ »naj ne mislijo, da bomo brez njih vzeli konec. In takega moža, kakor je Franci, tudi še dobiš, lepa si zadosti«. Tako je končala ta epizoda s Francijem. In zdaj sem na Bledu! Krasno je tu. Kajti četudi mi ti hipermoderni moški in ženski gigrli, ki postopajo tukaj okrog, niso všeč, imam vendar tudi priliko, da se seznanjam z ljudmi, katerim bi morala biti tako rekoč hvaležna za vsak razgovor, ki ga imajo z menoj. Toliko novega, lepega in dobrega se naučim od njih. Par besed, in čisto nov svet se odkrije pred tvojo dušo; nove ideje, ki leže pred teboj, a jih nisi videla, te prevzamejo, in človek čuti, kako postaja bogatejši in globokejši. Pisala Ti bom marljivo o vsem, a Ti ne bodi preveč melanholična, hodi v prirodo in ne razmišljaj toliko!

Pozdravlja Te od srca

Tvoja

Nada.

Draga Janja!

Pisala sem Ti že zadnjič o onem visokošolcu juristu, ki je tukaj v okolici doma, o Tonetu Podlesniku. Pisala sem Ti o najinih razgovorih, o prijateljstvu, ki se je razvilo med nama. Nisem še poznala takega človeka. Nič nelepega si ne morem misliti o njem, nič nepoštenega. Tako se mi zdi čist kakor kristal; pogledam mu v oči in tam vse vidim, kako je dober in plemenit. Oni njegov mirni način govorjenja vzbuja mi neomejeno zaupanje in jaz mislim, da bi mu lahko povedala vse, največje skrivnosti in najtežje grehe, če bi jih imela, in vse bi razumel prav. Pripovedovala sem mu o očetu, o materi, o bratu, o sebi, o onem življenju v hribih in o Tebi. In vse je razumel, vselej je rekel pravo besedo. Kakor da je vedel za vsako mojo misel in za vsako čustvo in govoril je o vseh teh, o katerih sem mu pripovedovala, kakor da jih pozna že dolgo. In nikogar ne obsoja, o vsakem ve, zakaj je tak. Ni slabič in nepoštenost je tudi pri njem nepoštenost. Ali zdi se mi, kakor da vidi globokejše, da vidi vse nagibe k raznim dejanjem, da vidi srce in dušo ljudi, vse ono, kar je skrito, dobro in slabo in o čemer se ne govori nikoli, ker je človeku samemu le polzavestno. In zato so njegove besede tako tople in mehke. In če govori o zlih, grdih in podlih stvareh, tudi takrat, kakor bi se svetila na dnu njegove duše ona njegova dobrota in plemenitost, ki ni naučena, ki je sama od sebe, o kateri morda niti sam ne ve, kako je krasna in bogata. On bi bil dober, če bi mu nikdar nihče ne rekel, kaj je dobro in kaj je zlo – on je dober sam po sebi, brez truda in brez premagovanja. Lepo dušo ima. Hotela bi, da me slišiš, kako izgovarjam te besede. Včasih, kadar sem popolnoma sama, jih izgovorim in moj glas je pobožen in ponižen. Lepo je misliti nanj, zakaj moje srce postaja dobro in mehko kakor njegovo. In tako se mi zdi, kogarkoli pogledam, vsakemu nekaj dam, ker ni nikogar, komur bi ne želela mnogo lepega in dobrega, sreče in plemenitosti. Tak je on, zato sem tudi jaz taka. Srečna sem, zakaj on me ljubi! Čudim se včasih, kako je moja sreča tiha; nič vriskajočega in glasnega ni v njej, mirna je in molčeča. Kakor iz mesečine je moja sreča. Čudi se, kako pišem: on me ljubi! Kakor da je bilo že od nekdaj, da mora tako biti: on me ljubi! Tone je tukaj doma, kjer je vse tako krasno ... Zdi se mi včasih, da so njegove oči zato tako čiste, tihe, globoke in lepe, ker so gledale vsak dan, toliko sto dni, to krasoto naokrog. Tudi drugi so tukaj doma, ali njihove oči gledajo okrog navajene in site, lepota okrog njih se ne obnavlja, se ne preraja vsak trenutek, kadarkoli se je dotakne njih oko. Razkazoval mi je te kraje, kakor razkazuje kralj v devetem kraljestvu v bajkah in starih pravljicah svojo kraljevino tuji kraljičini, ki ga je prišla obiskat. V teh treh mesecih, kar sem tu, se mi zdi, kakor da živim v posebni deželi lepote. In odkar poznam njega, se množe lepote pred mojimi očmi. Karkoli je krasnega tu, ne uživam enkrat, v eni podobi, stotero uživam vse. O prvem sončnem vzhodu in zvečer o mraku, opoldne in ponoči, pri soncu, v dežju, v megli, pod oblačnim nebom, ob vsakem sončnem zahodu, vselej se vse prenavlja v krasnih variacijah kakor simfonije barv in svetlobe. To jezero je kakor biser, in kadar ga pogledam, se mi zdi, kakor da se kopljejo moje oči v sami lepoti, da se širijo, da se napijejo leska in globine. – Gospodična Nada – mi pravijo včasih moji znanci –, vaše oči so vedno lepše in svežejše. – In jaz jim odgovarjam: »Vsak dan jih kopljem v jezeru, ni čuda.« Ali od vsega, kar je tu krasnega in čudovitega, je najkrasnejši in najčudovitejši Vintgar. Tone ima sestro, ki je omožena z učiteljem. Zdaj sta oba tu na počitnicah. Neki profesor iz Prage s hčerjo in neki poljski študent iz Krakova hodijo z nami. Skoraj vsak dan grem s to družbo v Vintgar. Ali zjutraj pred sončnim vzhodom ali zvečer ali tudi opoldne, kadar imam čas. Bila sem že v megli tam in v nevihti. Zgodaj v jutro je bila vsa zaseka polna belih par goste megle. Ko smo se vračali, je sijalo sonce in megla v Vintgarju je zatrepetala biserno. Vsa srebrna je bila in tam, kjer je bilo sonce za njo, je bila zamolklo zlata in ob robu vijoličasta. Še nikdar nisem videla take megle. Kakor bi se srebrn prah vzdigal in padal in se izpreminjal v sonce. Ali ob nevihti je Vintgar strašen. Stemni se v zaseki in v skalah zabobne dolgi in strašni odmevi groma, vodopadi zašume glasnejše in zeleni tolmuni počrne. Vse te raztrgane, temne in divje stene zakriče, visoko nad teboj in strmo pod nebom se zamajejo drevesa, vse poka in vihar rjove v prepadu v tisočerih divjih glasovih. Stali smo pod steno z bledimi obrazi in široko odprtimi očmi. Držali smo se za roke in srce nam je trepetalo od groze in zadivljenja. Molče smo se vračali in nihče od nas se ni zasmejal, ko smo sedeli tisti večer v stekleni verandi v vili tik jezera, kjer je stanoval profesor Čeh s svojo hčerko. Pravijo, da je Vintgar dolg pol ure, ali meni se zdi vselej neizmeren. Pri vsakem koraku se ti zastavlja noga, zagledaš se v temnozeleno globoko vodo, široko razlito od stene do stene, ki se dvigajo navpično kvišku. Samo majhen kos neba vidiš, po katerem lete oblaki kakor ogromne bele ptice. Stopaš po vedno mokrih, črnih deskah, ki vise nad bučečimi vodopadi. Besno se zaganja voda čez skale, a tam pri ovinku se zastavlja v molčeč tolmun, srebrno se bliskajo ribe v globočini. Šele par let hodijo ljudje tod po visečih mostovih, pod stenami, nad vodopadi in pretečimi vrtinci. Deviški je še ta kraj, nedotaknjen. In čudovito krasna je misel, da še pred tako kratkim časom nihče ni oskrunjal skrivnosti tega dolgega mogočnega prepada. Kak drzen pastir je gledal čez obrobek doli in strmoglavil v penečo vodo. Zakriknil je, stene so se odzvale in zopet obmolknile. Stoletja in tisočletja so šla mimo, a zaseka je ležala sama, vabeča, tajno krasna in strašna skrivnost. Danes pred štirinajstimi dnevi smo bili zopet v Vintgarju. Vsa naša družba, ob enajstih ponoči. Mesec je stal sredi neba in svetil v zaseko, ki je bila v mesečini še skrivnostnejša. Kakor da smo stopili v drug svet, krasnejši kakor naš, mogočnejši, a obenem blažji, tišji. Vodopadi so šumeli po vsi soteski, in stoletne raztrgane skale so odgovarjale počasno, zamišljeno. Šumelo je v soteski od vode, a vendar smo vsi čutili, da molči ono svoje večno in nepretrgano molčanje, ki ne odgovarja na dvome in vprašanja človeških duš. V mehkem vlažnem zraku je trepetala mesečina, tiho smo dihali kakor otroci, kadar sanjajo o krajih, o katerih jim je nabajala stara mati čudovite reči. Nisem niti vedela, da stojiva s Tonetom sama pod skalo, doli se je nesla reka kraljevsko in ponosno preko globin. In tedaj je prijel mojo roko in jo poljubil.

»Ljubim vas,« je dejal.

Mirna in tiha sladkoba se mi je razlila v duši. Nikdar nisem mislila na to, na ljubezen med nama. Milo in dobro mi je bilo v njegovi bližini kakor pri bratu. Ali na ljubezen nisem mislila. In zdaj mi je dejal, da me ljubi! Pogledala sem kvišku v njegov obraz, ki je bil obsijan od mesečine, in zdel se mi je neizrekljivo plemenit in dober. Nehote sem mu podala obe roki.

»Vi ste tako blagi,« sem rekla z besedami, kar sem bila tako jasno in močno začutila, ko se je potopil njegov pogled v moje oči. Nemo so stale strme, a visoke stene okrog in naju oddaljevale od vsega sveta. Poljubil me je na oči.

»Ti moj otrok!« mi je dejal in jaz sem se začutila majhno, otroško in zaupljivo. Šla sva za drugimi. In od tedaj se mi zdi, da sem druga, mehka in blaga. Kakor da je odprl, kar je bilo toplega in mehkega skrito v mojem srcu. In tako mirna sem, nič me ne moti, ne boli, nič glasnega ni v mojem srcu. Kakor da bi stala v mesečini, ki dela človeka tako sanjavega in mehkega. Ali je to sreča, Ti, ki jo toliko iščeš? Ali je to sreča? Jaz vem, Tvoji lasje so kakor ogenj in Ti si ne želiš miru.

Poljubljam Te!

Nada.

Draga Janja!

Mojo poštarico je obiskala neka daljna sorodnica, ki je tudi upraviteljica. Službuje že skoraj dvajset let po Primorskem. Stara odcvetela gospodična, precej malenkostna, ali dobrega srca. Vzela si je tri mesece dopusta, ki ga misli preživeti v dobrem zraku tu pri nas. Nevrastenična je in prsi ima slabe. Moja poštarica misli, da ima jetiko. Sirota, meni se smili. Nekako koščena je postala – tudi duševno – v vseh teh letih, ko je živela tam okrog po malih pozabljenih primorskih vaseh in trgih. Nič družbe, nič sorodnih duš, za berilo stari nemški romani. Mislim, da nekaj sluti o meni in o Tonetu. »Moški so grdega srca, – mi je rekla. – Najslajše besede bodo govorili, a v resnici jim bo vse samo imeniten dovtip; glosirali bodo vašo ljubezen z grohotom, ko pridejo prvič v gostilno med prijatelje.«

»Niso vsi enaki,« sem rekla.

»Niso vsi, vem. Ali tistim človek največ verjame, ki mislijo najmanj resno in pošteno. Vzeti sem imela nekdaj v mladosti svojega bratranca. Deželni poslanec je danes in spoštovan mož. Nisem se ga branila in pri nas so tako rekoč že balo pripravljali. Pa je prišel nekak študent, govoril je medeno in bratranec mi ni bil nič več všeč. Nu, ali kakšen študent! Ravno za ene počitnice mu je bilo dosti moje ljubezni. Čez dva mesca mi je pisal, da ima drugo, Dunajčanko, ki je bolj pametna kakor jaz. Potem sem šla k pošti.«

Tak je njen roman. Banalen, da je strah, ali rezultat je kakor vedno: pusto, prazno, tako neskončno življenje ... Ali smešno je, kaj Ti to pripovedujem, ki Tebe in končno tudi mene ne briga. Glavno, gospodična Cili je dobra in rada naredi na pošti kaj zame. Malenkosti. Izrabljam je ne. Torej v torek sem bila pri Savici. Z »našo« družbo: Tone, njegova sestra in svak, oni češki profesor, njegova hči in jaz. Vzeli smo voz – saj poznaš take vozove z mnogimi sedeži, ki so za izlete tako pripravni. Ob eni ponoči smo se odpeljali z Bleda. To je romantično – in potem Ti veš, da imam odgovornost zaradi pošte, in če je tudi gospodična Cili dobra in vestna, brez skrbi vendar nisem. Hotela sem biti čim prej nazaj. Jutranji mesec je bil. Veš, to je zopet čisto drugače kakor zvečer. Vse je nekako mokro od rose, hladno, zavito v tenko meglo. In sveže, odpočito. Gore so tako čudno molčeče, resnejše, strožje kakor podnevi. Še višje stoje naokrog, neprijazne in nepristopne. Reka v strugi šumi podvojeno, cesta je prazna, čudno bela v mesečini. In vasi so tihe. Tone in svak njegov, učitelj, sta zapela neko staro narodno pesem, ki je nisem slišala še nikdar. Enakomerna, dolgo zategnjena z neštevilnimi kiticami. Zamislila sem se, sama ne vem, kam; nisem sledila besedam, samo melodija mi je donela v ušesih. Potem sva peli tudi medve, Tonetova sestra in jaz. Peli smo vsi štirje, same narodne pesmi, ki smo se jih spomnili. Ozirali smo se v svetlo noč, kako je voda doli v strugi zablestela v mesecu, kako se je odprla soteska, zopet stisnila, kako so se hribje počasi pomikali mimo nas in se izpreminjali. Nič se nismo dogovarjali. Nekdo je začel in že smo se vsi spomnili na to pesem in smo peli. Oni sivi gospod iz Prage nas je poslušal z upognjeno glavo, skoraj pobožno; hči je gledala v mesec, proti kateremu smo se vozili. Njeno polno okroglo lice je bilo čisto izpremenjeno, mehko in sanjavo, oči široko odprte. Noč je bledela in vedno redkeje so se oglašali naši glasovi. Pesmi niso več prihajale tako lahko in neklicano; utihnili smo. Profesor nas je molče pogledal. Zdenka, njegova hči, je zrla nepremično v mesec. Dolgo smo molčali. Potem je zapel šibek in mehek glas. Rahlo, poltiho. Gubil se je v ropotu voza in peketanju konjskih kopit, slišali smo ga kakor sladek ganljiv odmev. Zdenka je pela pesmi svoje domovine; preproste pesmice, ki jih jo je naučila še njena mati. Profesor je naslonil obraz v dlani. Kaj je mislil? Česa se je spominjal? Ni povzdignil glave ves čas, ko je pela njegova hči. – Mi nismo zašepetali in se nismo pogledali niti enkrat. Sonce še ni vzšlo, ko smo bili pri Bohinjskem jezeru. Prozorna megla, lahna kakor dih, je ležala nad njim. Globoko se je dotaknilo moje duše, to jezero. Samotno, zamišljeno in temno je; deviško, še neoskrunjeno od ljudi. Malo vil ob kraju, potem samota. Stopili smo z voza in odšli peš k Savici. Lepo je hoditi v prvem jutru po cesti skozi gozd. Pajčevine, ki so razpredene preko grmičevja in praproti, so napite rose, težke kakor tkane iz srebrnih niti. Ob strani zapljuska jezero, skozi drevje se zabliska kakor temen demant. Tone me pogleda:

»Ali vam tu ugaja?«

»Lepo je,« vzdihnem tiho.

Na Bledu je vse jasno, smejoče; jezero tako svetlo, veselo, radostno; krasna idila. Bohinjsko jezero je resnejše. Človek je tih in zbran, kadar ga gleda. Šli smo po cesti, potem po bližnjicah preko samotnih travnikov, belih od rose. Temen zelen sled je ostajal za nami, koder smo šli. Potem čez podrt most preko Savice, ki se zastavlja pod njim v globokem tolmunu, prozornem kakor kristal, svetlozelenem kakor v mavrici. Sredi mostu so bile deske sprhnele in izpadle. Šli smo po hlodih ob kraju. In tudi to je bilo lepo, da je bil most star in trohnel. Divje se žene voda preko skal, vsa bela, razpršena. Potem se zaustavi v mala jezera, ki so zelena, v vseh niansah. Čudovito zeleno, ki se ga oči ne morejo nagledati. Tone je razlagal in razkazoval profesorju, vsi drugi smo molčali. Krasno govori Tone, kadar opisuje te svoje kraje. Besede kakor biseri; vse polepšajo, kamorkoli jih položi. In povsod in za vse najde pravi izraz, ki se ovije vsega kakor fin okvir podobe, da še bolj zažari v svoji lepoti. V mali dolinici, kjer je voda plitka, široko razlita, smo se ustavili. Jaz in Zdenka sva se umili v mrzli vodi, ki je bistra in peneča kakor šampanjec. Vsa me je osvežila in okrepčala. In če bi bila sama, bi se bila kopala v onem belem kamnitem kotlu pod skalo. Potem smo šli v breg po ozki stezi, drug za drugim. Jaz sem bila zadnja, Tone pred menoj. Ko so drugi izginili za ovinkom, se je obrnil k meni.

»Nada, ali me ljubite?«

»Ljubim,« sem rekla resno.

»Še nikdar nisem tako globoko čutil, kako ste mi dragi, kako bi bil nesrečen, če bi me ne ljubili!« je dejal in njegov glas je bil čudno mehek in tresoč.

»Jaz vas ljubim,« sem ponovila in mu dala obe roki. Stisnil ju je.

»Verujem,« je rekel in odšel naprej. Meni pa se je nekako stožilo. Kako sem mirna – sem se prestrašila. – Ne ljubim ga dovolj! On zasluži, da ga bolj ljubim. Samo hipno sem mislila to in skoraj glasno sem ponovila: »Jaz vas ljubim! Ljubim!« Ali je bila to slutnja? – Sonce se je že dvignilo, ko smo prišli k izviru. Prideš izza stene in vodopad je pred teboj. Visoka stena, gladka kakor zid. Nobenih razpok, samo nakrat bruhne v sredini voda doli, vsa bela, peneča, padajoča v težkih masah, pršeča se v milijarde kapljic, ki te posujejo kakor srebrn prah. Mavrica nad mavrico visi v zraku, ob skale doli pljuska temnozelena voda in se preliva preko zelenih skal, poraščenih z mahovjem.

»In Savica, hči kraljeva ...« Zašumele so mi te ponosne besede v duši. In v tistem trenutku jih je govoril Tone glasno.

»Hči kraljeva!« je vzkliknil navdušen in ginjen in kazal na izvir. Vsi smo to čutili. Skočila sem na skalo, ki moli iz vode nasproti vodopada. Pred mojimi očmi so grmele vode z gore v večnem neusahljivem teku. Skoraj bi se jih bila lahko dotaknila z roko. Kričali so za menoj. Ozrla sem se začudeno. Odšli so nazaj na verando, da bi se ne zmočili. Odmajala sem z glavo in ostala na skali. In ta krasni srebrni dež me je obdajal kakor oblak. Čutila sem, kako so mi postali lasje težki in kako so mi zdrknili nizdol. Slamnik sem držala v roki. Okrog mene je grmelo, srebrne, peneče in bliskajoče vode so neprenehoma padale in se razbijale. Odstopil je ves svet od mene, našla sem se v čudovitem kraju, ki ni na zemlji. Vse mišice so mi omahnile in skoraj bi se bila zgrudila. Takrat me je nekdo potegnil nase, in ko sem se obrnila, sem zakričala od presenečenja, straha – česa li? Gojko! – Stal je na peščeni stezi, ki je vsekana v skalo pod izvirom, in me je držal v rokah.

»Nada! Nada!« sem slišala njegovo klicanje in zamižala sem, tako lepo mi je bilo, tako blaženo. Zadaj za nama so kričali drugi. Iztreznila sem se. Izvila sem se Gojku iz rok. Čutila sem, kako mi je vsa kri planila k srcu.

»Smrtno ste bledi,« je govoril Gojko in me gledal s povešenimi rokami. Potem je naglo zardel, nagnil se je čisto blizu k mojemu obrazu, da so se me njegove ustnice skoraj dotaknile.

»Nada! Vi, Nada! Moj Bog!« Besede in glas njegov so me zapekle v srce kakor živ ogenj. Bila sem še vsa omotena. Neka dama me je prijela pod pazduho.

»Samo hitro proč! Ubogi otrok, kakšna nesreča bi se bila lahko zgodila! Da so vas samo pustili, ko se človeku tako rado v glavi zvrti od tega šuma!«

Vlekla me je s seboj in tu je že stala Tonetova sestra, Tone in vsi drugi. Vsi so bili bledi in prepadeni. Zdenka, Čehinja, me je objela. In tu sem se razjokala. Peljali so me na verando. Ona dama mi je ponujala neke kapljice in nekdo mi je brisal obraz.

»Da, ni mnogo manjkalo!« je rekla ona tuja dama.

»Kako se je zazibala! Tisti hip bi bila v vodi, če bi ne bil priskočil Gojko. Noben človek bi je ne bil več rešil. Kar pogoltnilo bi jo bilo! ... Jaz sem namreč Rekarjeva iz Ljubljane. Tukaj imamo vilo na Bohinju. Gojko je moj sinovec ...«

»Poznava se z gospodično že iz Ljubljane,« je prekinil Gojko svojo zgovorno teto in mi je podal roko.

In zopet se je spozabil in mi je dejal brez formalnosti:

»Če bi bili pali pod vodopad, bi bil skočil za vami, Nada!« Drugi so se predstavljali. Jaz sem se malo umirila.

»Kako bi skočili, gospod Zemljan, saj niste vedeli, da sem jaz!« sem se zasmejala prisiljeno.

»Vedel sem, Nada. Ni jih na vsem svetu, takih las, kakor so vaši!«

Kakor da me je ogrinjal v plamteč plašč, tako je zagorelo v meni. Pristopil je Tone in meni so se zašibila kolena v čudni grozi.

»To je gospod Gojko Zemljan,« sem rekla težko. Pogledala sta se. Tone se je nasmehnil. Ničesar ni slutil, kar se je bilo zgodilo ravnokar med menoj in Gojkom. Videla sem na njegovih očeh, kako se je spomnil, kaj sem mu pripovedovala o Gojku, svoji prvi ljubezni.

»Prva otroška ljubezen,« si je ponavljal Tone v mislih in zato se je nasmehnil tako blago, kakor se nasmehnemo nedolžnim igram nedorasle dece. Gojko pa je spoznal vse. Pogledal me je, pogledal Toneta in čelo mu je za trenutek potemnelo. Vzravnal se je in njegove oči so postale trde kakor iz kamna. Meni je bilo, kakor da mi je zasadil v srce bodeč nož. Pobledela sem zopet. Najraje bi bila ostala sama, da bi me ne videl živ človek, kako mi je težko. Gojko se je obrnil in s teto sta govorila s češkim profesorjem, jaz ne vem, o čem. Tone mi je skrivaj pogladil roko, nežno, kakor da jo poljublja. Toliko toplote in dobrote je bilo v tem nežnem dotikljaj, da se mi je zasmilil.

»Saj te nimam nič več rada!« bi bila najraje zakričala. »In bogve če sem te sploh kdaj imela ...«

Ali on ni vedel ničesar in njegove oči so bile blage in jasne. Da bi ne morala govoriti – vsaka beseda mi je bila mučna, ker sem se morala hliniti –, sem rekla, da me boli glava. Gospa Rekarjeva nas je pozvala k sebi v vilo na zajtrk. Ugajal ji je osobito naš češki profesor in njegova hči. Čehi so ji bili sploh simpatični, kakor je zatrjevala. V vili me je odpeljala gospa Rekarjeva v svojo sobo in mi je naročila, naj ležem na otomano. Dala mi je raznih praškov in mi z nekimi kapljicami natrla čelo in sence. Skoraj bi se bila smejala njeni skrbljivosti! Ko sem bila sama, sem izkušala razmisliti, kaj se je pravzaprav z menoj zgodilo. Gojka nisem bila videla šest let. Od svojega šestnajstega leta. Ni se izpremenil mnogo. Iste oči, iste poteze, samo bolj moške in odločne. Nosil je brado. Postal je nekako višji, širjih ramen, lepši in impozantnejši. Šest let nisem mislila nanj in gotovo tudi on ne name. In vendar v enem samem trenutku so izginila ta leta in stala sva si nasproti, kakor da se nisva razšla nikoli. Edini razloček, da nisva več otroka, da sva dva razumna odrasla človeka. Ničesar ne vem o njem, kako je preživel teh šest let, mogoče je duševno čisto drugačen, kakor bi si mislila in želela. In vendar moje srce ne vpraša za to. – Ali vpraša njegovo? – Njegov glas, njegov pogled – vse mi je dejalo prvi hip, da me ljubi, da me zopet ljubi. In pri tej misli, da me ljubi, bi bila vriskala od sreče. Mislila sem samo to – da me ljubi; in ko so prišli pome, sem se čudila, ko so mi zatrjevali, da sem spala poldrugo uro. Gospa Rekarjeva je dala pripraviti celo pojedino, čeprav je bilo jedva deset ura dopoldne. Jaz sem bila živahna in vesela; – hotela sem biti lepa in duhovita. Vsi so občudovali mojo svežost. Tone me je gledal z očmi, polnimi blage ljubezni. A jaz sem ga zato skoraj sovražila ... Gojko je videl njegove poglede, smehljal se je ironično. Ali če se je ujelo moje oko z njegovim, sva zardela oba. Ko smo odhajali, mi je stisnil Gojko roko tako strastno, da bi bila skoraj zakričala od bolečine in sreče. In v njegovih črnih, vročih in plamtečih očeh sem čitala jasno:

»Jaz te ljubim, kljub vsemu!«

Danes je sobota in še vedno čutim stisk njegove roke, pogled njegovih oči, njegov duh, njegov glas. Kaj bo iz tega?! – Ne vem. Tone prihaja kakor vedno. Izgovarjam se, da sem bolna, da me boli glava, samo da ne moram biti v družbi, v kateri je tudi on. In poguma nimam, da mu povem vso resnico. Kaj me bo razumel?! Niti sama se ne razumem! Mogoče je to vse sen, ki izgine. Gojko ne pride za menoj, preponosen je, da bi kaj razdiral sebi za voljo. Morda pozabim vse, morda mine kakor nevihta in potem bo tem lepši, mirnejši dan. Tone me ljubi resnično, njegova ljubezen je nesebična in plemenita.

Ali jaz, jaz ga ne ljubim!

Bojim se biti z njim sama, da bi ne prijel moje roke in je ne poljubil.

»Vi ste bolni, Nada! Kaj je z vami? Prestrašili ste se in prehladili pri Savici. Čuvajte se!« – mi je dejal včeraj zvečer in je lahno privzdignil mojo glavo, da bi me poljubil. »Nikar! Danes, prosim, nikar,« sem zajecljala in on je odstopil začuden. Žalosten je, ali ničesar ne sluti. Kako bi slutil?!

Svetuj mi Ti! Reci mi, ali je to ljubezen? Ta ogenj, to krasno in strašno čustvo, ki me uničuje in osrečuje obenem.

Prosim Te, pomagaj mi in svetuj mi!

Pozdravlja Te in poljublja

Tvoja Nada.

III.

Nobenega odgovora ni dobila Nada od Janje. Sicer pa ji je bilo to skoro vseeno. Pisala je bila ta pisma, kakor se piše v dnevnik, ki ga ne pišemo za prijatelje in druge ljudi, ampak samo zase. Ni imela dnevnika, in zato so bila napisana ta pisma bolj zaradi nje same kakor zaradi Janje. Napisala jih je, da bi se zjasnilo v njenem srcu in v njeni duši. Mnogo je premišljevala o sebi, o tem čudnem prevratu svojih lastnih čustev, ne da bi bila našla zadostnega pojasnila. Tone je nekaj slutil. Puščal jo je več samo in ni je mučil z vprašanji. Čakal je, da mu sama pove, kaj se godi v njej. Čital je mnogo že od nekdaj in osobito ruski pisatelji so mogočno vplivali na njegov razvoj. Tiho navdušenje za nekako apostolstvo, ki ga čaka nekje v prihodnosti, je polnilo njegovo bitje in ga delalo boljšega in mehkejšega. Nobenega jasnega cilja si ni postavil, ali čutil je, da pride tudi njegov čas, ko bo koristen temu ljudstvu naokrog, ki ga je ljubil. Slutil je, da bo potreboval mnogo dobrote in ljubezni, ko pride ta čas; da bo moral marsikaj premagati in žrtvovati. Bil je pripravljen na žrtve in resignacije. Ni bil značaj poln sile, samozavesti, ki stopa ponosno dalje in ne gleda, kaj se godi ob desni in levi, ki brez dolgega premišljevanja sune v stran, kar mu je napoti. Ni bil tak, ali bil je plemenitejši in mnogo manj egoističen, kakor so ljudje te vrste. In čutil je finejše, kakor čutijo take polne in silne narave. Par dni ga ni bilo k Nadi, niti v družbo, v katero je zahajala. Potem je prišel in pripovedoval, da je bil po gorah – s prijatelji daleč na goriško stran. Slučajno ni bilo nikogar na pošti. Ali on ji je dal le roko in se vedel, kakor da ni bilo nikdar med njima govorjeno o ljubezni.

»Človek se odpočije v gorah, od vsega, gospodična Nada. Od vseh skrbi, od nesreč, razočaranj, od vsega tega našega malenkostnega in nemirnega življenja. Tam gori je vse veliko, ogromno, pogled leti preko dolin, daleč čez kraje v daljavo. In vse je mirno, čisto, ni človeškega krika in šuma. Vse vasi in trgi in mesta se vidijo tako mirna iz teh višin, kakor da so vsi ljudje pogreznjeni v tihi sreči in globokem zadovoljstvu, kakor da se ne pehajo in ne kotalijo drug preko drugega. Lepo je bilo! Verjemite mi, človek se vrne boljši doli, bolj zamišljen vase, z željo, da bi nikogar ne žalil, da bi si ohranil ta veličastveni mir, ki vlada zgoraj visoko nad ljudmi in ki se naseli za hip v srce ljudem, ko so obkroženi od njega na teh samotnih gorskih vrhuncih.«

In pripovedoval je Nadi obširno o tem svojem potovanju s tremi prijatelji po samotah, skalovju in pečinah, odkoder so tako divni široki razgledi doli na svet, v doline in dolinice; o strmih gorah, kjer je večno brezglasje, kjer tudi jeka molči in vetrovi tiho drve v daljavo. Poslušala ga je molče, v zadregi, kakor da mu je naredila veliko krivico, ki se ne da popraviti. In zdel se ji je še boljši, kakor ga je poznala prej; kakor da nosi ta veliki in čisti mir v sebi, o katerem ji je pripovedoval. Poslovil se je. Hitro je izpustila njegovo roko in zaskrbelo jo je nekaj globoko v srcu. In on je uganil. Obrnil se je že pri vratih.

»Ali mi nimate ničesar reči, Nada?« jo je vprašal s posebnim, rahlim glasom, ki jo je ganil. Kakor da ji je rekel: Ne bojte se, Nada, pred menoj! Vse mi lahko rečete – če bi me tudi bolelo ...

»Imam. O mnogo!« je odvrnila.

»Nič več me ne ljubite, kajne?«

Zatrepetala je in zelo se ji je zasmilil. Zdelo se ji je, da so mu šle jako težko te besede iz ust, čeprav je bil njegov glas jasen.

»Ne vem ... Ne boste me razumeli ... To je vse tako zagonetno. Mene samo je presenetilo.«

Ni vedela, kako naj mu reče, najti ni mogla pravih besed. –

»Slabo boste sodili o meni. Da sem lahkomišljena, brez duše ...«

Ugovarjal je.

»Ne bom mislil kaj takega, Nada. Ne bom.«

To ji je dalo moči. Hitro je rekla, šepetajoč, kakor da jo je sram:

»Ne, nič več vas ne ljubim. Ne vem, prišlo je tako naglo ... Rada bi vam vse razjasnila. Mnogo si očitam, o zelo mi je mučno, ali ... res ... ne morem zato! Oprostite mi, prosim! Samo jaz sem kriva, samo jaz. Ko bi vam vsaj lahko pojasnila ... ali niti sama ne vem, kako je vse prišlo.«

»Čemu bi mi razjasnjevali? Kaj bi se izpremenilo? Nič. Slutil sem to in zato sem odšel v gore in zdaj sem čisto miren, vidite. Srce boli ... ali kaj to! Kakšen človek bi bil, če bi vam kaj očital! Kaj ste zakrivili?! Jaz sem prepričan, da ste dobri, vredni spoštovanja ...«

»Ne zaslužim tega, bila sem jako lahkomišljena, o, ne odpustim si tega!«

Obrnila se je k njemu in mu dejala v drugem glasu, vroče, poltiho:

»Saj je to blaznost, ali jaz ga ljubim! Šest let ga nisem videla in ga ljubim! Ha! ha! To je tako smešno, oh! Sramujem se sama pred seboj. Hotela sem mu pisati, da ga ljubim. Pomislite, dvakrat, trikrat sem napisala pismo in komaj imam toliko moči, da ga raztrgam in uničim. O, včasih imam trenutke, ko se sovražim in zaničujem!«

Ni čutila, da so ji tekle solze po razgretih licih, solze, ki so izvirale iz ranjenega ponosa, iz uničenega srca, iz vse te čudne zmesi najrazličnejših čustev.

»Jaz vam želim, da bi bili srečni, Nada!

Drugega vam tuj človek ne more želeti ali svetovati. In name ne mislite! Zaradi mene si ne delajte očitkov! Četudi me danes ne ljubite več, jaz vam ostanem vedno hvaležen. – Malo srečnih trenutkov sem prežil v tej svoji ljubezni, ali bili so polni vzvišene krasote, plemenite miline, da jih v svojem življenju ne bom doživel lepših in čistejših. Dolžan sem vam vsaj to, da vas zdaj v vaših duševnih bojih ne begam in ne mučim.«

Sklonil se je, poljubil njeno roko in odšel. Še parkrat ga je videla v družbi, kjer je govoril z njo, kakor da ni bilo nikdar nič med njima. Zdel se ji je samo še bolj miren in zamišljen kakor prej. Že v septembru je odpotoval na Dunaj.

IV.

Sredi oktobra je dobila Nada čudno pismo:

Nada!

Nisem ti odgovorila na Tvoja pisma. To je grdo, ali pametno. Zakaj za vse Tvoje doživljaje nisem vedela komentarja in ga tudi ne vem. Moji sveti bi bili odveč in nepotrebni, četudi si me zanje prosila. Veš, dekle, če bi Ti sedela meni nasproti oči v oči, da Ti vidim v dušo, da Ti vidim vsak gib, ki ga povzroča ta ali ona beseda v Tvojem srcu, potem bi bila pač rekla svoje mnenje. Ali tako, na pisma! ...

Pisala Ti bom sploh malo o sebi, o Tebi nič. Imam Te rada, to naj Ti zadostuje; vse drugo bi bilo fraziranje, od katerega bi ne imela koristi niti veselja.

Na vseh svetih sem bila na pokopališču. Veš, zanemarjeno vaško pokopališče vrh hriba, par polomljenih lesenih križev, v kotu trije kameniti spomeniki tukajšnjih honoracij. Nekaj lojevih sveč, smrekovih vej, na honoracijskih grobovih stari, pompozni in zaprašeni venci, ki se spravljajo od leta do leta in so staromodni in obnošeni, vendar se neokusno in bahato šopirijo na gomilah. Hodim tako okrog, sneg naletava, vdiraš se v blato, kamor stopiš, kar ti ugledam v drugem kotu pod grmovjem ogromen venec samih belih rož. Čudovite bele rože, ki so bogve kje vzcvetele in ki jih je škoda, da poginejo na tej ilovnati zemlji, v kateri stoje umazane mlake. Venec leži na ubogem pol poteptanem grobu, ki je samo še malo vzvišen nad trato. Zvezan je s širokimi dragocenimi belimi pentljami brez napisa. Nekaj ljudi stoji okrog, otrok, ki nevoščljivo gledajo te rože, ki jih tako krasnih še niso videli. Neka debela ženska, ki prihaja včasih na pošto, si podpre boke: – No, kaj pravijo, gospodična, to so rože! Rože, kaj? Čisto jih je škoda. Veste, tale doli – ženska potrka z nogo na zemljo – tale doli je bil prav lep človek. Gosposki človek! In slikal je. Po gozdih je hodil in slikal. Neko spomlad je prišel sem pa se je nastanil pri meni. Pri meni, ker ima moja kamra pod streho lep razgled, zato. Bogat menda ni bil, jedel je našo hrano; samo jezika ni znal. Laško je govoril. In sredi leta je umrl. Na vročinski bolezni, še sitnosti sem imela. Pisali so od občine na vse strani, pa ni imel nikogar, in od njegove občine so pisali, naj ga kar pustijo tam, kjer je ... Pokopali so ga sem v ta kot in komaj da je bilo dosti denarja za ubožen pogreb. Nu, lep človek, pošten človek, nikogar ni prikrajšal. Čez mesec, ali tako nekako, smo ga že pozabili. Kar pride na faro velikanska škatla in tam so bili same bele rože. Kar tako nič zvezane. In pisano je bilo – laško je bilo pisano –, naj polože te rože na grob tega slikarja. Nasuli so jih, da je bil ves grob pokrit. In to je bil duh! Vse je dišalo tukaj gori. Še v šolo in v cerkev je dišalo. Od nekje iz Florence so prišle rože in nič ni bilo zapisano, kdo jih pošilja. In od tistega časa – poleti je bilo sedem let – pridejo vsako leto rože na vse svete sem. Lep venec z belimi pentljami iz najfinejše žide. To je gotovo jako drago, se mi zdi. Menda mu jih kakšna ženska pošilja. Njegova ljuba, najbrž. Lep človek je bil. In mati njegova ali kakšen drug bi ne pošiljal rož. Saj je to potrata, prosim vas! Bi mu že rajši kakšen križ dali delat, vsaj lesen, da bi bil spomin nanj.

To mi je pripovedovala ta ženska. Jaz pa, ko sem prišla domov, sem odposlala telegram: Leo! Pripravljena sem.

Ne veš tega – saj Ti nisem povedala. Bilo je pred tremi leti, da se je zaljubil vame advokat iz Gradca. Bil je tam na lovu, kjer sem imela takrat službo. Zaradi mene je ostal skoraj dva meseca v tistem kraju. Interesanten človek, nekaj čez štirideset let. Oči ima, ki vse premagajo. Oči gospodovalca. Zaljubil se je, čudila sem se, zakaj. Enkrat pa pride in pravi, da me ljubi. Čudim se, zakaj me ne objame, ker jaz bi se ne bila branila. Ali pove mi, da je oženjen, da ima hčer, ki je pa že leto dni omožena. Z ženo da ne živita skupaj, že dolgo let ne, dvanajst let. Če hočem, da se loči postavno in potem vzame mene za ženo. Da gre v Ameriko z menoj, da stori, kar in kakor je moja volja. Rekla sem 'ne' in reči moram, nisem rekla lahko. Odpotoval je še tisti dan. Ali vselej na obletnico dobim pismo, kjer ni napisano nič drugega kakor samo: »Ali se še niste premislili? Leo.«

Dobila sem tudi letos to pismo, ali odgovorila nisem. Ko pa sem bila na pokopališču, zagledala sem pred seboj zapuščeni pozabljeni grob – moj grob – in še vse to strašno življenje brez sreče, v vedni samoti, zapuščenosti – tudi to življenje sem zagledala pred seboj. Tedaj me je nekaj pretreslo. Jaz takega življenja nečem več. Ti predsodki, ki so mi zastavljali cesto k drugačnemu življenju, so se umaknili. Šele danes vidim, kako so bili smešno malenkostni in tesnosrčni!

Leo mi je odgovoril takoj, in ker niti on niti jaz nisva človeka, ki bi kaj odlašala, odpotujeva že jutri v Ameriko. Dolge priprave bi bile samo smešne; to staro življenje pustiva v Evropi, kakor pustiva najine ponošene obleke. Na take stvari se ne spominja več in se jim ne daje večje važnosti, kakor jo zaslužijo. On je medtem tudi že dosegel postavno ločitev svojega zakona, ima dovolj kapitala, da se reši tudi vseh vezi svojega stanu na mah, ne da bi mu mogel kdo kaj očitati.

Vedno sem iskala ljubezni. Imela sem jo, tako veliko, močno ljubezen, kakor sem si jo želela – ali bilo me je strah: kaj porečejo ljudje! Pomisli, tak malenkosten, smešen strah! Sram me ga je. Jaz danes Leonove ljubezni še ne zaslužim. On se je izkazal zvestega in trdnega, jaz ne. Ali obljubila sem si, da bom skrbela za to, da se ne bo nikdar kesal, da je toliko zaupal vame.

To se je dogodilo, draga moja, z menoj. Nelogično je prav tako, kakor kar mi pišeš Ti o sebi. Ali ljubezen ni nekaj, kar bi se dalo analizirati.

Želim Ti vsega dobrega! Če Ti pišem ali ne pišem, rada bi vendar, da se v prijateljstvu spominjaš Janje.

V.

Tisto zimo v svečanu je umrla Nadi mati. Ona trpkost, ki jo je čutila osobito živo in grenko v prvem začetku svojega duševnega razvitka proti materi, se je tekom let blažila in manjšala. Istina, posebno globokih vezi ni bilo med njima tudi pozneje, ali Nada je spoznala, da je mati morda enako nesrečna, ker ji je hči tako tuja, kakor je bila nesrečna ona, da je med njima onemogočeno že od nekdaj vsako duševno razumevanje. In zlasti zadnja leta, ko sta se vendar redko videli in vselej samo za par ur, je čutila Nada, kako raste v njenem srcu neko posebno rahlo in mehko nagnjenje k materi. Morda je bila to splošna želja vseh ljudi po materinski ljubezni, sanjarjenje o idealu matere, o katerem je čitala toliko in toliko razmišljevala. Zakaj resnica je, da je Nada ljubila mater bolj od daleč, v spominih, kakor v resnici. Kadarkoli je obiskala mater ali ona njo, vselej je nastopila boleča disharmonija že pri prvih besedah.

»Oh, glej, že zopet imaš novo obleko! Štedi, dekle, štedi! In sploh se ne spodobi, da se nosiš tako prešerno, ko je tvoja mati v takih skrbeh!« tako jo je pozdravljala mati, ki je postajala vedno bolj skopa in malenkostna.

Ali pa: »No, kdaj se pa omožiš? Da, da, kmalu se boš kesala. Kako bi se ti lepo godilo! In meni!«

Začela je reminiscence o bogatem snubcu, ki ga ni mogla pozabiti, in je mučila hčer z modrimi nasveti, kako da najde poštenega in premožnega moža.

Ta materina nedelikatnost je Nado vselej razburila, in ločili sta se s trpkimi in ogorčenimi besedami.

»Pa raje ne pridi, če si taka, tako visoka, da je vsaka beseda milostivi gospodični preveč!« je rekla mati sovražno, kadar je Nada odhajala iz Ljubljane.

In enako je Nada mislila, ko je spremljala mater na Bledu na postajo v Lesce: »Ko bi vsaj ne hodili sem gori! Čemu to!? Če bi mi kakšna tuja ženska govorila take reči, bi jo spodila in nikoli več bi je ne pogledala. A ona niti ne ve, da me žali, da me vsaka njena beseda ponižuje, in še domišljuje si, da ji delam krivico!«

Taka je bila njuna ločitev vselej, in odhajali sta narazen s trpkostjo v srcu.

A ko sta minila dva meseca, je ta dojem pobledel in videli sta druga drugo v lepši, idealnejši luči.

»Saj je Nada pravzaprav dobra; piše mi, in glej, zadnjič mi je poslala sadja! Malo čudna je res, ali izpridil jo je 'on', nihče drug.«

Niti zdaj, po letih, se ni spominjala lepo 'nanj' – na svojega moža in Nadinega očeta. Ni mu mogla odpustiti, da je bil drugačen kakor ona, da se je celo vzviševal nad njo, čeprav je bila to samo sprijenost in brezbožnost, načitana iz knjig. Mrzila ga je še po smrti, ker ji je izpridil tudi otroka, ker sta bila oba, Nada in Milče, tako po njem in nista poslušala njenih naukov. Dobro se ji je sicer zdelo po eni strani, da je bil tako pameten in nenavaden in da so ga hvalili še zdaj, davno po njegovi smrti – ali kljub temu se ni mogla nikoli premagati, da bi ga pred ljudmi tudi zdaj še malo ne ponižala, da bi med govorico o njem ne vzdihnila, da bi tako vedeli, kakšna mučenica je bila, ki je niso spoznali niti mož niti otroci.

Tako je pisala hčeri pismo, kjer je bilo med kopo stokrat opetovanih nasvetov in naukov tudi par toplih besed, zlatih drobtinic pravega čustva in ljubezni.

In Nada, ki je poznala mater in jo je mehka materina beseda vselej ganila, je mislila ginjeno:

»Glej, vendar čuti, da je mati! Vendar ima malo srca zame! Za očeta nima nikoli mehke besede, ali on ji je bil tuj, on je bil z drugega sveta, ki je njej previsok. Jaz pa sem vendar kri od njene krvi!«

Zakipelo ji je v srcu, odgovorila ji je v lepem pismu in ji pošiljala majhnih daril – in vendar! Če je premišljala o tej svoji ljubezni k materi, je spoznala s strahom, da je to boleča, skeleča ljubezen ne do svetlega ideala, ki nam je vzgled, ki ga obožavamo in hrepenimo biti njemu enaki, ampak da je to trpka ljubezen do bitja, ki bi ga ne ljubili, če bi ne bili vezani nanj z vezmi krvi in sorodstva. Kakor bi si ne bila želela biti enaka materi, ki bi bila blazna ali zločinka, prav tako se je bala odkriti v sebi lastnosti svoje matere. To je bilo globoko skrito v njej in nikomur bi ne razodela, kako skrbno in s strahom je bdela, da bi se ne pokazala v njenem značaju in čustvovanju duševna dediščina matere; kako pazljivo je gojila v sebi zaupnost, strpnost, blagost in dobroto, ker je bila njena mati skopa, nestrpna, slepa v svojih trditvah in ker je sumničila najlepše nagibe in najboljše ljudi.

A zdaj ji je mati umrla!

Nagloma je umrla, nihče se ni nadejal. Kake dva tri dni je polegala, naenkrat ji je pozlilo in stara ženska, ki ji je stregla, je imela komaj časa, poklicati najbližje sosede. Brzojavili so hkrati Nadi, a ko je prišla, je bila mati že mrtva.

Razjokala se je bridko. Ne zato, ker bi jo bila ta izguba tako bolela, toda milo se ji je storilo nad vsem tem ubogim življenjem svoje matere. Umrla je in nobene sreče ni užila in ne veselja. Sama je bila kriva, da je bilo vse njeno življenje tako pusto in prazno. Ko bi bila le malo hotela, bi bilo njeno življenje bogato, jasno bi bilo, smejoče in toplo. Vse bi bilo drugače. Drugim bi dajala srečo in zato bi jo tudi sama sprejela v obilni meri.

»Kako bi jo bila ljubila!« je mislila Nada. »A ona je imela tako trde oči. Srce je imela zakrknjeno, srce in dušo.«

Jokala je bridko.

»Tako je umrla uboga. Niti meni, hčeri svoji, ni pustila krasnega spomina, da bi lahko vse življenje mislila nanj!«

In smilila se ji je mati, ki ni znala dajati prave ljubezni, smilila se ji je mati, ker je ostala tuja možu in otrokom. Ni znala niti buditi niti jemati ljubezni.

»Polno srce imam,« je mislila Nada, »polno srce in rada bi bila dala njej mnogo svoje ljubezni, da bi se bila mati tolažila z njo in da bi ji bilo lepo. Kaj me je kdaj od srca objela?! In ali sem se jaz kdaj pritisnila k njej kakor k materi?! – Kakor tujci smo hodili skupaj, in besede, ki smo si jih dajali, so bile trde in so ranile.«

Gledala je v stari razorani obraz in smilila se ji je mrtva mati in njeno življenje, smilila se je sama sebi in jokala je nad obema: nad materjo, ki ni imela hčere, in nad seboj, ki ni imela več matere.

Prišel je brat Milče, ki je bil zdaj suplent nekje v Galiciji, in jokal je tudi on.

Tudi Milče je že pregorel prva razočaranja, in življenje je čedalje bolj trdo in okrutno morilo njegove upe in ideale. Sanjaril je o bogve kakšnem delovanju za svoj narod. Ni pozabil ljudomilega profesorja, zgodovinarja, ki je v prvih razredih gimnazije vcepil v njegovo srce kali za ves njegov daljni razvitek. In mislil si je, da bo tudi on enkrat budil mlade duše, sejal mednje nove in dobre ideje, ki je zanje gorel sam. – Pa so ga dali v Galicijo! Imel je 60–70 učencev in iz idealov ni bilo nič. Potem si je tudi, ko je bil na Dunaju, pridobil od samega stradanja mučno želodčno bolezen, ki ga je še bolj potiskala v robstvo. Čutil je, kako je od vseh strani odvisen in tudi od svojega lastnega telesa. Poginiti se mu še ni dalo tako mlademu za nič in zopet nič. Bil bi kaj delal, pisal, govoril, karkoli. Ko je bil na Dunaju, je zahajal v socialistična, umetniška, pedagoška in podobna društva. Goreče navdušenje ga je navdajalo z lepimi cilji, ki so se mu prikazovali v govorih raznih predavateljev, v vsem tem delovanju okrog njega. Potem je začel bolehati, in ko je dobil mesto, mu je morala biti največja skrb, kaj bo jedel in pil, da se vzdrži fizično. Pri množini dijakov mu je bilo nemogoče delovati nanje. Predaval je šablonski, samo da se reši predpisane tvarine; bil je strog in trd, samo da ga ta množica mladih razposajenih fantov ne užene. Truden in izmučen je prihajal iz šole domov in zdaj, v drugem letu, ni niti poizkušal več, oznanjati svoje ideale drugim. Spoznal je, da je preslab. V drugačnih razmerah bi se bile njegove moči razvile, ali v tujini se je udajal čimdalje bolj resignaciji.

Tudi on ni jokal toliko zaradi tega, ker mu je umrla mati, ali spomnil se je pri tej priložnosti na vse želje in upe, ki se niso izpolnili, in zato so mu tekle solze. Tako mlad je bil še, a že ga je premagala trudnost. Lepo je šel po poti, ki se je na nji v dalji svetilo toliko zlatih ciljev, ali pot je postajala strma, ozka, noge so se spotikale, spoznal je, da nikdar ne pride do konca, do cilja. Šel bi še nekaj časa in pal bi na sredi pota premagan v prah. Imel je še nekaj sil v sebi, ali žal mu je bilo, da bi se izcrpil do zadnje kaplje in ne dosegel ničesar. Tako je sedel ob poti, kakor da odpočiva, ali vedel je, da ne vstane nikoli več.

»Veš, sestra, zdaj me še malo peče, ali za kakšnih deset let se privadim. Skoraj vsi berači smo slabiči. Pa kaj delaj, revolucioniraj! Stradaš, da se ti želodec izpridi, in niti ne veš, tako si mašiš glavo z lepimi idejami. Prideš v življenje, rad bi se gibal, pa začutiš, da si za nič. Daj, no, riskiraj kaj, riskiraj svoj košček telečje pečenke, če veš, da se ti ob krompirju v štirih tednih najkasnejše iztegnejo pete! Majčkeno še zatrepetaš v strahu, da bi te kdo ne videl, potem si pa pokoren. Jaz že čutim, kako postajam 'avstrijski'. Naš mili slovenski narod, domovina, ideali! Solit se pojdejo! Za deset let bom vzoren 'avstrijski' profesor, oženil se bom morda s krščeno nemško Židinjo, ki ne bo brez cvenka in ki me pošlje lahko za sezono v Karlove Vare, da si pozdravim svoj, od samih idealov pokvarjeni želodec. Moji otroci bodo imeli ojaste noge, in kadar bodo slabe volje, bodo kleli: hudič! Toliko jih bom naučil svojega jezika!«

Nada se je čudila bratu. Opazila je zadnja leta, da postaja drugačen, da izgublja svojo veselost in živahnost. Pisal ji je samo vsake svete čase kakšno razglednico in videla sta se tudi samo ob počitnicah kakšno popoldne. Zdelo se ji je, da postaja brat prisiljeno ciničen in sarkastičen; ne bila bi se nadejala, da ima ta posmehljivi ton tako bridek in grenek izvir.

»Koliko je bilo življenja v njem!« je mislila Nada in čisto je slišala njegov glas, kako je vedno prepeval, žvižgal in vriskal.

In srce jo je bolelo, da bi bila kričala.

Ko so pokopali mater, sta sedela zvečer sama v praznem materinem stanovanju. Spominjala sta se očeta in osobito Miloš je bil čudno mehek. Pripovedoval je sestri svoje osnove, ki zdaj že ni več veroval vanje, pripovedoval ji o neki svoji ljubezni, ki se je banalno končala s tem, da si je ona pri prvi priložnosti vzela sicer starejšega, ali imenitno plačanega uradnika.

»Pisal sem ji – tako sem bil neumen,« je pripovedoval brat, »in ji delal očitke. A ona mi je odgovorila z visokega: Kaj ste si pa sploh domišljali? Niste grdi in za prvo ljubezen ravno zadosti mladi. Če bi ne bilo drugega, bi bila morda čakala, dokler bi naredili državni izpit in dobili definitivno mesto. Rezerva je vedno dobra! – Taka je bila moja ljubica, tista, ki sem jo imel najrajši; sama vidiš, da se ne izplača, da bi bil človek žalosten zaradi nje.«

In govoril je o drugih rečeh. Kako so njegovi dijaki pravi vragi, ki ga sovražijo, kakor jih sovraži on.

»Kakor da bi mi kri sesali, tako mi je včasih. Oni so moji mučitelji in jaz njihov – je že tak red. Samo da je njih 68, jaz pa sem – sam! Če bi jih bilo polovico manj, to bi se še kaj delalo, ali tako je samo dresura.«

Psoval je tujino, tuje ženske, tujo hrano, vse. Tožilo se mu je domov neprestano, ali ne prestavijo ga.

»K nam pošiljajo Nemce, mi se pa klatimo po Galiciji, Bukovini in drugod. Ne moremo se udomačiti nikjer in tako smo najidealnejši avstrijski profesorji, kar jih je. Bojimo se za kruhek in se ga držimo kakor pes kosti. Doma bi se kaj upali, drugod pa smo vladni podrepniki in ne dosti več. Avstrija je lahko zadovoljna z nami in našimi izprijenimi želodci. Kakor sem rekel, nismo več za ričet, žgance in krompir, zato nas je strah, da bi ne obsedeli na klinu, in pazimo skrbno na to, da se odgaja mladina v pokorne in poslušne državljane, ki ne odpirajo ust, če nimajo višjega dovoljenja.

To ti je žalostna historija! Naša slovenska inteligenca! Koliko pa je je, te neodvisne inteligence, ki ne jeclja od strahu za službico, ki je ne prime v odločnejšem momentu kašelj zaradi obzirov na gori in na vse strani?! Med štirimi stenami smo rebelantje, ali če se nam v javnosti enkrat po nesreči kihne, nam je stotisočkrat žal; od Poncija do Pilata letamo, da bi se nam tak greh ne zameril in ne zaračunal na škodo naše bodoče kariere!«

V sobi je postajalo mrzlo in Nada je s trudom zanetila v peči ogenj. Postelja, na kateri je bila ležala materina rakev, je bila samo za silo pomaknjena k zidu in pogrnjena.

Nada si je pripravila svojo postelj pri peči, na katero je legala, kadar je ostala pri materi čez noč. Miloš jo je prosil, naj mu pogrne na divanu. Čeprav sta bili odprti okni skoraj vse popoldne, je še vedno dišalo po uvelih cvetlicah, po voščenih svečah in po kadilu. Kakor da so se vse te stare reči v natlačeni tesni sobi za vedno napile mrtvaškega duha.

Če sta malo utihnila v razgovoru, je puščoba naraščala in čudne sence so se plazile po kotih.

»Ali si vzameš kaj s seboj v spomin?« je vprašala Nada. Dogovorila sta se, da naprosita daljno sorodnico, ki je stanovala blizu, da vse uredi in razproda pohištvo in drugo šaro, ki je ostala po materi.

»Daj mi fotografije sem!«

Snela sta fotografije s sten, zbrala stare albume iz predalov in jih pregledovala.

Miloš si je vzel svoje fotografije, ko je bil še majhen, pa očetovo in materino po eno. Nekje je bila še srebrno okovana palica po očetu, star zlat prstan, umetno izrezljana majhna pipa v zaklopcu. Tudi to si je vzel.

Tako sta si delila zapuščino, zakaj drugi dan sta morala že oditi.

»Ne bova se kregala, kaj?« se je nasmehnil Miloš, ko sta pregledavala predale.

»Sama sva zdaj,« je vzdihnila sestra in milo se ji je storilo. Zasmilil se ji je brat, ki nima nobenega domačega na tujem, ki se je že staral, ki se mu lasje niso več kodrali nad čelom in ki nič več ne poje in se ne smeje. Pogledala ga je in zdel se ji je že upognjen, z bledim bolehnim obrazom in udrtimi očmi. Oklenila se ga je okrog vratu in solze so jo polile.

»Kako te je škoda, Miloš! Kakšen si bil, sam ogenj; zdaj je ostala komaj senca, kakršen si bil!«

»Nikar ne toži, ne! Dokler je človek neumen, je vesel in se smeje, ko se pa malo iztrezni, vidi, da je to prebito odveč.«

Nada je našla kup novih letnih nogavic. Moških je bilo šest parov iz tankega bombaža napletenih, ženskih šele dva para, črnih in že zaznamovanih na njeno ime.

Prinesla je na mizo, kjer je sedel brat.

»Glej, kaj sem našla! Vendar naju je imela mati rada! Zakaj se pač nismo razumeli?! Žal mi je, da ji nisem dala več dobrih in lepih besed. Ali pri njej je bilo, kakor da se odbijajo od skale.«

»Tudi to ni nič čudnega. Midva se z najinimi otroki najbrž tudi ne bova razumela, čeprav sva se oba učila pedagogike. Najina mati ni vedela o vzgoji ničesar, ona je samo želela, da naju na kakšen način'vzredi' tako, da bi se nama ne godilo prehudo. Pa tudi nama ne bo najina učenost preveč pomagala, si mislim. Ko je človek star, je star, mladost ga ne razume več, kakor on ne razume več mladosti.«

Počasi so lezle minute. Zunaj je zavijala burja okrog oglov in staro pohištvo je čudno škripalo v kotih. Miloš je našel svoje stare notese, zvezke in zapiske. Brskal in čital je nekaj časa med listi, potem je pokleknil pred peč in jih metal v ogenj.

Miloš je tožil, da mu je pusto, da neče postati melanholičen, a da je pozabil preskrbeti se s cigaretami. Zaklel je parkrat, a grlo mu je bilo čudno hripavo.

»Ali naj skuham čaja?« je vprašala

Nada in odprla vrata v kuhinjo.

»Nič ne delaj! Ali po tobak moram! Da se vsaj malo prezračim. Tukaj je zadušljivo. Pridem takoj. Saj te menda ni strah?«

Nade ni bilo strah, ali branila mu je vendar, naj ne hodi.

»Moram, pusti me!«

Pozno je čakala nanj, ali vrnil se je šele po polnoči – pijan. Kadar so moški žalostni, se tolažijo na tak način.

Bila je še tema, ko se je prebudila Nada.

Oblekla se je tiho in odšla v kuhinjo, da pripravi zajtrk. Prišla je tudi stara postrežnica, zakurila v peči in vprašala, če bo še kaj potrebno. Nada ji je darovala nekaj stare materine obleke in jo poslala proč. Da imata oba z bratom še mnogo potov in da bosta obedovala kje v gostilni.

Ko se je vrnila v sobo, se je tudi brat že oblačil. Zdelo se ji je, da ga je sram, umikal se je njenim očem.

»Ali te boli glava?« ga je vprašala prijazno. Ni ji prišlo na misel, delati mu očitke, nasprotno, čudila se je, da jo je tako malo presenetilo, da se je bil zvečer opijanil.

»Glava me ne boli, ali vesel se tudi nisem, lahko si misliš. Smešno je bilo in neumno, da sem šel pit. Človek kljubuje vsej tej sentimentalnosti, ki se nabira v njem, vsej tej obupnosti nad samim seboj, misli, bogsivedi kako je pogumen, če vso žalost malo poplakne z vinom! Če si jetičen, se lahko desetkrat izpljuneš, pa te bo še vedno dušilo v grlu!«

Izpil je kavo na dušek.

»Sploh pa si zaradi mene ne delaj težkega srca. Nisem slabši od sto drugih in godilo se mi ne bo dosti gorje, kakor se godi drugim bodočim srednješolskim profesorjem širom naše avstrijske domovine. To je velika tolažba, dekle! In da imam želodec malo pokvarjen, to ni taka reč. Vsak ima nekaj. Poznam prijatelje in kolege, ki lazijo okrog doktorjev prav kakor jaz; eden ima oči vnete, drugi je nevrasteničen, ta ima jetra ali ledvice pokvarjene, oni trpi na večni malariji – in to vse gotovo ni na korist nekdanjim njihovim idealnim sanjam.«

Nada je molčala.

»Sploh sem pa velikanski norec in neznosna klepetulja,« je nadaljeval. »Sinoči sem tudi govoril še bolj kakor pil. Veš, tam gori v Galiciji vedno molčim, in če se razgovarjam, so to čisto drugačni pohlevni in ljubeznivi motivi, ki jih izpuščam iz sebe v razvedrilo svojih bližnjih in v lastno korist, da se prikupim lepemu spolu, nadebudnim dotam in njihovim uglednim materam.«

Mahal je z rokami in naglašal besed, kakor slavnostni govornik, ki zija vanj polna dvorana.

Nadi je bilo hudo, zakaj zasmejal se je strupeno, da jo je izpreletelo. Od njegove nekdanje vesele lahkomišljenosti ni ostalo niti sledu.

»Kaj večkrat piješ?« ga je vprašala nehote.

Zasmejal se je.

»O ne, ljuba sestra! Ne privoščim si tega veselja niti vsake kvatre enkrat. Prehitro bi odžvižgal! In meni se še noče s tega dražestnega sveta. Saj veš, tisti, ki dolgo konec jemlje, se najbolj boji, da bi ga bilo res že enkrat konec. Sicer pa, draga moja, ti moram še nekaj reči, kar se menda tiče posebno tebe.«

Postavil se je pred njo in jo gledal napol posmehljivo, napol dobrohotno.

»Torej, kdo misliš, da me je spremil sinoči, da ne bi delal sramote spoštovanemu našemu imenu? ... Gojko!«

Ni si mogla pomagati, da bi ne zardela. Vendar je vprašala še dokaj trdno:

»Kako pa je prišel Gojko zdaj v Ljubljano? Mislila sem, da je na Dunaju.«

»Zdaj je konec semestra pa je prišel. Morda je prišel, da osebno posreduje pri starih zaradi cvenka. Slišim, da je precej divji. Punce pa kroki, ali osobito punce! Sicer ne samo tiste v kratkih krilih – babe sploh. Slišim, da ima za francoske romane specialen talent. In pri vdovah ima salamensko srečo ... Sploh pa ne zameri, da ga pri tebi opravljam ... Ali si ga imela jako rada?«

Skočila je kvišku.

»Kaj si domišljaš?! Pusti me pri miru s temi rečmi! Ni čas za take mame! In tebi najmanj pristoja, da me mučiš s temi šalami!«

Dve solzi sta ji kanili na lice, ali dala bi bila ne vem kaj, da bi ju brat ne bil videl.

Prijel jo je za rame, njegov glas je postal mehek.

»Nikar se ne jezi, Nada! Morda sem res naredil neumnost, proti svoji volji. Vem, da si ga imela enkrat rada, in ve ženske ste romantične. Od prve ljubezni vam vedno nekaj ostane. Tudi se mi je zdelo, ko me je včeraj Gojko vprašal po tebi, da je nekako zmeden. Jako mnogo je povpraševal po tebi; sicer jako pozorno, da bi jaz ničesar ne opazil, ali vendar nisem slep! Na Dunaju je bil sicer precejšen lahkoživec, toda drugače je pošten fant. Saj ni greh, če bi se zopet videla. Prijatelji smo bili enkrat, in kaj bi bilo čudnega, da naju obišče, zdaj, ko nama je umrla mati in odpotujem jaz zopet gori v Galicijo. Saj se ne jeziš, kaj? Izpočetka se je branil, ko sem ga povabil, da naj pride; da bi tebi ne bilo prav in tako. Jaz pa sem mu kar dejal, naj me obišče danes ob štirih, da ne boš imela nič proti temu, saj nisi otrok. Ali se jeziš?«

»Ne jezim se, ne. Ako je bilo kaj med nama, je bilo vsega že davno konec. Ne bi rada, da bi si kaj domišljal, kakor si jaz ničesar več ne domišljam. In potem, kaj bi bila jaz takemu, kakor je on?«

Hotela je še nekaj reči, a je obmolknila.

Potem sta z bratom odšla po opravilih. Bila je jako nemirna ves dan. Ah, če bi ne bil brat pripovedoval, na kakšnem glasu je Gojko! Da bi bil molčal, da bi ničesar ne vedela! Kaj jo briga vse to, vse one punce, vdove in gospe, ki iz dolgočasja ljubkujejo z mladimi ljudmi! Brat pravi, da je bil vznemirjen, ko je govoril o njej, da je toliko povpraševal ... Morda je vendar ni popolnoma pozabil. In oni prizor pri Savici?! Saj vendar ni sanjala! ... Ali ako bi jo ljubil, bi ne hodil za drugimi ... Ali morda so vse te povesti še od prej, od lanskega leta in še starejše? ...

Srce ji je vzkipelo, vsa je bila vznemirjena, govorila je z glasnim, skoraj veselim glasom, oči so ji iskrile. Za trenutke je čisto pozabila na svojo črno obleko in da so ji včeraj pokopali mater. Zasmejala se je, začudeni pogledi, karajoče namrgodeni obrazi okrog nje so jo streznili ... Oh, odkod prihajajo te misli, ta sladki, veseli nemir? Mati je umrla in brat je nesrečen. – Gojko je ne ljubi; kako bi jo ljubil? Lahkomišljene ženske so ga vplele v svoje mreže, lepe gospe, mlade vdove ... Kako bi mislil nanjo, ki nima nič očarujočega na sebi, ki ne zna govoriti duhovito in metati žarečih pogledov ... In niti neče! Vzravnala se je. Ne, s takimi ženskami ne bo tekmovala. In naj so krasne, bogate, duhovite! – Začutila je, da jih vse prezira in sovraži. Ah, ne, ne sovraži – samo prezira. Čemu bi jih sovražila? Naj jih ljubi, naj, ta Gojko! Smešno, kdo ve, kaj si še domišlja. Da misli ona še nanj, da je še zaljubljena ... Oh, ta brat, kdo ve, kaj je govoril? – Ali ne, brat ni tak. Tudi Miloš je ponosen in ne bi ponižal sestre pred človekom, ki ima bogvedi kakšno grdo mnenje o ženskah.

Zdaj jo je zabolelo srce, da so ji stopile solze v oči, potem zopet ji je postalo hipno veselo in mislila je, da bo danes popoldne jako lepa. Ima lepe lase, zlate – in lepo jih bo videti zdaj, ko je vsa v črnini, ko ima svoje velike okrogle naušnice, ki jih ji je kupil brat ravnokar in ki tako krasno pristojajo zlatim lasem ... Sram jo je bilo, ko se je zalotila na takih nečimrnih mislih. Moj Bog, saj vendar ni brez čustva! Mati je umrla, včeraj je bil pogreb ...

Že ob treh je bilo v sobi vse pospravljeno. Hotela je priti še kako nedeljo doli, da se z ono sorodnico natančnejše dogovori, kaj bo z vsemi temi rečmi, kaj razda, kaj proda, shrani ... Vendar ji je bilo težko, ko je sedela na starem divanu sama in ni niti ura tiktakala na steni, ker jo je bila pozabila naviti. V sobi je bilo že malo mraz; od jutra se je shladilo. Ali niti drv niti premoga ni bilo doma in k sosedam Nada ni hotela hoditi prosit na posodo. Pripravila je špirit in vodo, da bi skuhala čaj, kadar prideta brat in Gojko. Da ne bo tako pusto in mrzlo. Poškropila je z vijoličnim parfumom po tleh, da bi pregnala oni čudni starinski duh, ki vlada v tesnih, z razno šaro natlačenih sobah starih devic in vdov.

Postala je mirnejša.

»Včeraj so mi pokopali mater; ne bom pozabila dostojnosti.«

Poravnala si je obleko in pogladila lase, ki so se ji kodrali na sencih. Tudi črne okrogle naušnice je snela iz ušes. Bala se je vsake najmanjše koketnosti v tem trenutku. Pogledala se je v zrcalo in videla je tam bled resen obraz, velike črne oči so bile žalostne ali mirne. Vsa veselost je izginila iz njenega srca, bilo ji je, kakor da je pravkar jokala, in ta mirna otožnost ji je bila skoraj prijetna.

Na njeni mali žepni uri še ni bilo tri četrt na štiri, ko je zaslišala zunaj na hodniku stopinje.

Niso bile bratove.

Obstala je sredi sobe in v tistem trenutku je vstopil Gojko.

Njegov obraz je bil nenavadno resen.

Dala mu je roko, katero je on poljubil z velikim spoštovanjem.

»Včeraj sem izvedel, da ste pokopali mater. Ne bom delal praznih besed,« – je rekel, držeč njeno roko v svoji.

Ponudila mu je stol.

»Odpustite mi, da sem prišel prej, ali upal sem, da vas dobim samo doma ... Rad bi govoril z vami med štirimi očmi ... Ne tajim, mnogo sentimentalnosti je v tej moji želji. Rad imam one minule dni, ki so bili morda jako naivni ali celo smešni – a vendar tako krasni! Prišel sem k vam, kakor bi še enkrat obiskal vse one lepe dni, k vam, ki ste toliko pomenili v mojem življenju. In škoda, da ne še več! Bil bi pač danes drugačen človek.«

Govoril je, kakor da je imel vse besede že dolgo pripravljene in kakor da hiti zdaj, da bi jih mogel izreči vse, kakor da se boji, da bi ga ne prekinila ona ali kaj drugega nepričakovanega.

»Gotovo ste slišali že mnogo slabega o meni ali pa še boste,« je nadaljeval in se malo nasmehnil. »Vse je res! Toda nisem izmed onih, ki bi renomirali s svojimi slabostmi, in včasih, kadar pomislim, kako lepo bi bilo lahko to moje življenje, mi je žal, da sem si ga izpridil. Ne vem, morda nisem pokvarjen človek, ampak samo slabič, ki proti svoji želji ne more iz blata – ali to bi bilo še žalostnejše! Skratka, nerad bi, da bi me, Nada, obsodili tako, kakor me obsoja vsak drug. Smešno je to, ali dejal sem že, da sem sentimentalen, kadar se spomnim vas, Nada, in tiste najine prve ljubezni! Saj sem bil takrat res še jako zelen fant, ne tajim, ali kadar sem odkritosrčen in si priznavam, kako sem bil takrat srečen, kako sem čustvoval lepo, kakor ne bom nikoli več – eh, takrat bi vse proklel od jeze in morda tudi od žalosti ... Ali tako odkritosrčen, Nada, nisem bil mnogokrat v teh zadnjih letih – in morda tudi ne bom več.«

Nada je bila položila roke sklenjene na mizo in ga je tako poslušala mirno in molče.

Njene velike temne oči so ga gledale resno in skoraj vdano, srce se ji je stiskalo v nemi in boleči slutnji. Bila je mila in vzvišena obenem, ko jo je gledal tako pred seboj. Spreletelo ga je ob misli: Po kaj sem pravzaprav prišel?! Saj je vse to tako smešno odveč! – Ali ko je pogledal nanjo, mu ni bilo žal, da se ni ognil tem obenem mučnim in dragim trenutkom. V njenem obrazu, okrog resno stisnjenih ustnic in v teh njenih sklenjenih rokah, ki so blede ležale na mizi, je bilo toliko vdanosti, a tudi prikrite boli, da je začutil, da ga ljubi Nada globoko in lepo. In zazdela se mu je ta njena ljubezen tako sveta in krasna, da ga je zabolelo v srcu in je moral pogledati proč. Zasmilila se mu je ta ljubezen, ki je ni bil vreden in ki je ni znal in ni mogel vračati, ki se je ni upal vzeti. Bilo je tiho par trenutkov v sobi. Nada je odprla usta, kakor da bi hotela nekaj reči, ali samo odkašljala se je, kakor bi jo dušilo v grlu.

Dotaknil se je njenih rok.

»Nada, takrat pri Savici ste morda videli, da vas imam še rad. Zagorelo je bilo zopet v meni, in neka gosposka ponosna volja me je bila prevzela: tvoja je, kdo bi ti jo mogel vzeti?! Če bi bil šel tiste dni na Bled, bi vas bil objel, kjerkoli bi vas bil srečal, pred vsemi ljudmi. Zdelo se mi je, da imam pravico do tega, ki bi mi je ne kratil nihče, tudi vi ne. Vidite, jaz nisem premišljal, če vas smem ljubiti s tako ljubeznijo ... Šel sem nazaj na Dunaj in živel sem, kakor sem živel prej. Ni posebno idealno tako življenje in včasih bi rekel, da brodim po blatu. Nič ni lepega v tem življenju. Kakor da je človek pijan. Prijetno je, veselo, ali ko se strezniš, gnusi se ti vse. A da bi pozabil ta gnus, se zopet opijaš, zopet in zopet ... Mislil sem včasih na vas. Redkokdaj, pravim, zakaj ni prijetno misliti na vas. Boli to in peče. In tako sem spoznal, da vas ne smem ljubiti tako. Ne, kakor tiste dni potem, ko sem vas zopet videl pri Savici. Ožgala in oskrunila bi vas taka ljubezen. In potem, Nada, zdi se mi tudi, da bi ne imela obstanka ... Nada, slišite nekaj vam povem: ljubim vas in zopet ne ljubim, prav nič! Ljubim vas, kakor se ljubijo krasni spomini, ki jih človek pozablja in oskrunja vsak hip; ljubim vas, kakor ljubi človek lepe ideale, ki jih zatajuje in onečašča vsak dan.«

Gledal je vstran, nekam skozi okno, ali njegove oči niso videle ničesar. Zardel je in sramoval se je. In čisto mehanično je govoril dalje.

»Čudno živim. Začelo se je kdove kako, nadaljevalo se je iz kljubovalnosti; češ: tako ni in ne bo, kakor si mislim, pa uničimo še to, kar bi bilo! – Pijem, zapravljam. In potem ženske! Eh, odpljunil bi si človek, ko se domisli – ali ne more iz tega, drži se ga vsa ta smrdljiva nesnaga, zasužnjuje ga, uničuje mu vso voljo ...

Ali veste, zakaj sem zdaj, ob tem času, v Ljubljani? Zato ker imam dolgove, ker moram imeti denar. Lagal bom očetu, ponižal se bom z vsako besedo, zakaj vsaka bo laž. In zakaj? Zato da bom lahko plačal neki vdovi na Dunaju njeno ničvredno ljubezen, zato da bom lahko poklonil tisti ženski lišpa, zlate uhane in svilene bluze, da bi me ljubila. Takšen sem. In kadar me zapodi, ker ji ne bom več zadosti dajal, si poiščem zopet drugo, enako ničvredno, kakor je ona in kakor sem jih imel pred njo.«

Vstal je in hodil po sobi.

»Od takrat, ko sem vas zopet videl pri Savici, sem mnogokrat mislil na vas. Od začetka lahkomišljeno in gosposko, kakor se spominja vrtnar svoje rože v vrtu, ki je lepa in ki jo ima rad, ki je v njegovi moči in ki jo lahko utrga kadarkoli. Uvenela bi na njegovem klobuku in cvet bi odpadel na cesto v prah. Ali kaj zato, lepa je in veselilo bi ga, imeti jo en dan za trakom na klobuku. Tako sem mislil v začetku, Nada ... Pozneje pa sem se spomnil, kako dober sem bil takrat, ko sem vas poljubil prvikrat, in žal mi je bilo teh nekdanjih lepih spominov, da bi jih oskrunil. Hotel sem vas imeti tako rad, kakor sem vas imel rad pred leti, tako lepo in sveto. Hotel sem vas ljubiti tako, kakor vas je ljubil tisti študent, ki je bil z vami takrat pri Savici, da bi vas pogledal s takimi čistimi očmi, kakor vas je gledal on. Vesel sem bil, ko sem tako mislil. Vesel sem bil ves dan, ko sem sam hodil po dunajskem gozdu in mislil na vas in se mi je zdelo, kakor da se moje misli srečujejo z vašimi, ki so enako lepe. Ne vem – slutil sem, da me imate radi, mene in nikogar drugega, da mi je bilo treba samo spomniti vas nase, da bi me – da ste me zopet ljubili ... Gosposke so bile te misli, ali lepe in sladke. In še zdaj včasih zamižim, pozabim na vse in mislim te lepe misli kakor otrok, kadar zaspi in misli, da je vse res, kar se mu sanja lepega. Ali samo za hip se zamislim v te lepe misli, zakaj vem, da niso resnične, da so kakor pene, ki jih spuščajo otroci, da se blešče v soncu in se razprše tisti trenutek v nič. Še tisti dan, ko sem tako lepo mislil na vas, sam v dunajskem gozdu, sem sedel zvečer v nočni kavarni in plačeval ženskam likerje in vse, kar so se izmislile. Dišale so po mošusu in poljubljale so me s svojimi pobarvanimi in plačanimi ustnicami, da sem pozabil na vas in na ljubezen, s katero sem vas hotel imeti tako lepo rad kakor nekdaj, ko sem bil še neumen in sem vas prvikrat poljubil na Šmarni gori v soncu nad meglo in so se vam razpleli lasje kakor zlato ogrinjalo. Ali se še spominjate? ... Kakor široko morje se je razgrinjala bela megla pod nama in veter se je igral z njo, da se je izpreminjala srebrno. Vi ste bili tako lepi kakor še nikoli poprej, in jaz sem vam rekel, da vas imam rad.«

Ustavil se je pred omaro in se zagledal v sliko na steni. Ali ni videl slike; njegove oči so gledale daleč nazaj v krasen sončni dan, ki je bil pravkar svež in čist vstal iz jutranje megle.

Ura na steni je udarila, in Gojko se je stresel, kakor da se je prebudil iz sanj.

»Ko sem šel danes semkaj, šel sem zato, ker sem hotel še enkrat pogledati tiste čase. Samo vas pogledam, in vsi oni dnevi stoje pred menoj, vse lepe misli, ki sem jih mislil o vas. In potem sem hotel povedati vam, kakšen sem, da bi ne mislili več lepo name, ker tega ne zaslužujem. Lahko bi se vam danes mnogo nalagal. Samo iz srca bi vzel vse, kar čutim, in dal bi vam; lepo bi bilo in verjeli bi mi. Jaz sam bi verjel, danes bi verjel in še jutri morda, potem pa bi pozabil na vas in na vse lepo, kar bi vam povedal, vse moje besede bi se izpremenile v laž; oskrunil bi jih, oskrunil spomin na vas, obljube, vse lepe upe, vse ... A tega nečem! Lepe besede mi silijo na ustnice, rad bi vam jih rekel, Nada. Ali molčati moram, ker se poznam ... Ne smem jih izreči. Vem, vreden sem zaničevanja, slabič, kakor sem, ki se ne upa delati obljub, ker se boji in naprej ve, da jih ne izpolni.«

Hodil je semtertja, zamišljen in kakor odsoten.

Odbežale so misli v lepe sanje, in Gojko je zamižal, da bi jih ne motil. Naj hodijo po lepih potih, katerih ne ugleda nikoli v resnici! – Bolelo ga je v srcu, a bilo je obenem lepo in krasno.

Pristopil je k Nadi in pritisnil njeno glavo za hip na svoje prsi. Gledala je kvišku k njemu in dve solzi sta se ji utrnili iz oči. Pogladil jo je po laseh in odstopil. Ni je poljubil ...

Potem pa je prišel Nadin brat, Miloš, in govorili so navadne reči.

I.

Ko se je Nada vrnila na Bled, zahotelo se ji je samote. Preveč ljudi je bilo okrog nje, ko bi bila najrajši sama s svojimi čustvi in mislimi. Zdelo se ji je, da izgublja in troši samo sebe, ko je morala tudi razen uradnih ur biti med ljudmi in zahajati v družbo. »Nimam sebe, trošim se v malenkostnih pogovorih in zabavah, ki me raztresajo, ki mi kradejo moje pravo življenje, ki je v meni sami, in ne v teh ljudeh okrog mene, katerim nisem nič in ne morem biti nič,« tako je mislila in čudila se je, kako si je mogla še nedavno, pred letom, tako zelo želeti ljudi in družbe. Ljubila je prirodo bolj kakor kdaj poprej, in krasna okolica Bleda se ji je še bolj omilila, ali bala se je obenem leta, ko se zbero tu ljudje iz vseh krajev in ne bo človek nikjer varen pred njimi in njihovimi banalnostmi.

Ni se čutila nesrečne, ali želela si je miru.

In tu ji je prišlo na misel, da bi prosila kam k morju.

Morje je veliko, krasno, molčeče, vedno isto, vedno drugačno, mirno in strastno, milo in veličastno – najboljši tovariš človeku, ki so mu navadna poznanstva z ljudmi prepovršna. Nikoli ti nihče od ljudi, ki jih vidiš vsak dan in ki ti prodajajo svoje prazne dovtipe in duhovitosti, ne pove toliko, kakor ti pove morje. Morje! – Oko leti do obzorja in misli ti vstajajo v duši tihe in nemotene. Blesti se modro kakor azur, in srce se ti širi, ko gledaš v neizmerno in jasno njegovo krasoto. Temno je, razburjeno, jezno, visoko pljuska na breg, valovi vstajajo, padajo, in v tvoji duši se odzivajo močna in velika čustva. Nada še ni videla morja, ali slutila je, kaj more biti človeku, ki je rad sam s seboj, in vendar ne zapuščen. Ponavljala je laščino iz šole, in še preden se je začela glavna sezona, je prosila, da jo premeste na kako manjšo pošto ob morju. Nekateri so se ji smejali: »Preveč ste romantični!« ali to je ni motilo. Postala je bogata v svoji duši, nikoli ji ni zmanjkalo misli, četudi je bila sama dolge ure.

Mislila je včasih na Gojka, toda kakor na nekaj, kar je minilo za vselej. V začetku je mnogo premišljevala o vsem, kar ji je pripovedoval takrat v Ljubljani. Vsako besedo je slišala še enkrat, ki ji jo je rekel, in o vsaki je razmišljala. Delala si je očitke, da je pustila, da sta se razšla na tak način. »Morala bi mu bila reči,« si je mislila, »kako ga ljubim, da ga ljubim tako močno, da bi premagala vse. Vse, vse bi premagala, prisilila bi ga, da bi vedno, vsak hip mislil name. Tako bi bila bogata, raznotera, da bi me ljubil vedno vnovič, da bi mu nikdar ne mogla postati navadna ali dolgočasna! Moral, moral bi me ljubiti, kakor ljubim jaz njega!«

Potem pa je zopet dvomila v svojo moč »In če bi bil res slabič, kakor se je slikal sam? Kaj ga poznam tako do dna srca? Jaz samo želim, da bi bil tak in tak, ali pa bi bil tudi v resnici? Če bi me ljubil, ljubil v resnici, imel bi zaupanje vase, imel bi moč, ostati zvest svoji ljubezni ... Ljubim ga, ali ne poznam ga, ne vem, kakšne strasti so prevzele njegovo srce, ne poznam tajnih moči in nagnjenj njegove duše in njegovega bitja. Ako niti takrat, v onem trenutku, kakor še nikoli, ako niti tedaj ni bila njegova ljubezen dovolj močna, da bi veroval v sebe in svojo voljo, je vse zaman – in še bolj bi bila nesrečna oba. Gojko ni srečen in ne more biti srečen, kakor tudi jaz nisem srečna, ali laži ni med nama, ni podlosti in goljufanja. Žalostne misli so in srce boli, kadar se spomniva drug drugega, ali proste so očitanj in mržnje.«

Tako je premišljevala Nada. Bila je žalostna, ali obenem se je njeno življenje obogatilo in poglobilo. Zdelo se ji je, kakor da je šele zdaj spoznala pravo ceno in smisel življenja. To, kar si je prej tako želela in kar je tako nestrpno iskala – bogato intenzivno življenje –, to je zdaj izviralo iz nje same. Ne, kar doživiš od zunaj, kar ti prinašajo zunanje okolnosti, je življenje – ono je v človeku samem, od njega samega je odvisno, ali je bogato ali ubogo.

Nadi je bilo, kakor da so se ji odprle oči. Slepa je hodila prej okoli, z zaprto dušo. Zdaj je vse bogato in intenzivno odmevalo v njenem srcu. Krasno čustvo mladosti in sile jo je navdajalo; tako mlada še ni bila nikoli. Hotela je živeti, hotela se je veseliti, uživati. In lahko in polno se je živelo.

Ne kaj se doživlja, je glavno; glavno je, kako se doživlja. Nekaterim so veliki dogodki prav toliko kakor drugim vsakdanje malenkosti, ki bi jih oni niti ne opazili.

Nada sama ni vedela, odkod in kdaj je prišla vanjo ta sposobnost, vse tako globoko in bogato čutiti, življenje v vsem potencirati. Toliko malenkosti je bilo, ki jih prej ni niti opazila, a zdaj so ji delale veliko veselje. Prej ji je tudi ugajalo modro nebo, ugajale so ji zvezde, mesec, kadar se je svetlikal izza oblakov in jim srebril fantastične konture – ali zdaj je čutila to lepoto drugače, bogatejše; čisto je čutila, kako so ji postale oči velike in vesele, kadar jih je dvignila proti nebu.

Bila je tudi z ljudmi drugačna, čeprav si ni želela in ni iskala njihove družbe. Prej je govorila z njimi, morda duhovito in kratkočasno, ali sebe ni dala. Zdaj se ji je zdelo, da zajema besede naravnost iz srca, zdelo se ji je, da so še tople in polne njenega življenja. Postala je prisrčna, odkrita, pripovedovala je o sebi, o dogodkih, ki so ji bili dragi, pripovedovala, kakor bi rekla: to vam dam, ker je to lepo, ker imam to rada in ker vas bo morda veselilo; to je del, košček mojega življenja in dam vam ga kakor dar iz srca, ki bi želela o njem, da bi vas vzradostil in razveselil. In ni se bala, da bi ljudje to, kar je dajala tako lepo in s tako toplo dušo, da bi vrgli ljudje to proč, v blato in da bi pomandrali in zasmehovali, kar ji je bilo milo in dragoceno. Zdelo se ji je, da ljudje ne morejo oskruniti tega, kar je zaupala tako odkritosrčno, in če bi tudi, nje bi to ne bolelo, ne bi je oškodovalo.

»In če samo eden tako lepo sprejme, kakor jaz dam, ako samo eden od desetih čuti tako, kakor čutim sama, je tudi to dovolj. Rečem lepo besedo, oči se mu zasvetijo, vidim, kako mu je šlo do srca – a jaz sem bogatejša za ta drhtaj tuje duše, za ta drhtaj, ki sem ga zbudila jaz.«

Tako je mislila in čutila je obenem, da je bogata, ker lahko daje s polnimi rokami. Ah, vse ji je bilo dragoceno, vsak doživljaj. Ničeven dogodek, ki jo je razveselil, je pripovedovala s tako vnemo, da so se tudi oni veselili nad njim, ki so jo poslušali, čeprav bi ne bili čutili ničesar, ako bi ga bili doživeli sami.

Šla je po poti. Majhen deček, pet pedi visok, s čudno kučmo na glavi, se je igral pred njo. Šla je mimo in njeno krilo se je zadelo v njegove frnikole, da so se razkotalile na vse strani. Možiček je vstal in se je obregnil ob njo z osobito važnim glaskom:

»Ali, prosim te, kaj moraš ravno tukaj hoditi?! Kaj se nisi mogla ogniti?! Saj vidiš, da se igram!«

Naglasil je zadnji vzklik osobito ogorčeno, da je bila v hipu prepričana o važnosti in imenitnosti njegovega početja. Opravičila se je pri petpediču, zbrala razkotaljene frnikole, in od takrat sta bila prijatelja.

Zvečer jo je čakal pred pošto ob vsakem vremenu in ji pripovedoval svoje vsakodnevne šolske dogodke. Bil je abecedar, in ona mu je dajala svinčnike, peresa in druge take drobnjave. – Neki dan jo je čakal ves objokan.

»Kaj pa ti je?« ga je vprašala. »Abecednik sem izgubil!« »Kje pa?« »Nič ne vem; v šoli ga nisem imel.« »Ali si doma po hiši že kaj iskal?« »Kako bom, če te čakam, odkar sem iz šole! Danes te ni bilo strašno dolgo!« Potolažila ga je in mu obljubila, da mu kupi drugega, če se abecednik ne najde.

– Drugi dan, ko je zjutraj odprla pošto, ji pade njen prijateljček v roke. »Ga že imam! Na polici je bil!« »No, dobro, ali samo hiti, šolo boš zamudil.« »Naj! Saj sem ti moral vendar povedati, da sem ga našel!« ji odgovori prepričevalno in jo odsmodi proti šoli.

To njeno prijateljstvo ji je delalo veliko veselje, rada se je razgovarjala s smešnim in ljubkim možičkom. Kadar je bil v šoli kaznovan, je takoj vedela; sam ni povedal ničesar, a če ga je vprašala: »Nu, kako je bilo pa danes?«, je naredil šobo in se nevoljno odrezal: »Ali pa tudi vprašuješ!«, povedal pa ni ničesar. Izprehajala se je z njim ob jezeru in se razgovarjala včasih po cele ure s tem pritlikavcem. Včasih pa so prišli drugi otroci, ali tega njen prijatelj ni imel rad. Razžaljeno je nategnil obraz: »Če imaš one rajši, pa z njimi hodi! Z vsemi se razgovarjaš!«

Prej ni iskala takih doživljajev niti jih je vedela ceniti; bili so ji premalenkostni, zdaj pa so ji bili dragi in mili.

Tudi njena služba sama ji je nudila večje zadovoljstvo. Kadar je prej prišla kaka ženica in poslala dva ali tri goldinarje sinu v mesto k vojakom, ni vedela ničesar o tem. Zdaj si je vselej pogledala te žuljave, trde, tresoče roke, kako so odvozljavale denar, skrbno zavit in zavezan v robec, in videla je vse pomanjkanje v hiši, ves trud, ki ga je imela stara ženica, preden si je prihranila goldinarja po krajcarjih od ust, da bi ju mogla poslati sinu.

Prej, če je prišla mlada žena vprašat, ali je že prišlo pismo iz Amerike od njenega moža, ji je nakratko in mehanično odgovorila:

»Še ne!«

Zdaj pa je slišala v tem plahem vprašanju vso skrb in ves strah, ki ga je imela sirota, da bi ji ne rekla zopet 'ne'. Zato ji je odgovarjala prijazno in obširno, da je pač Amerika daleč, da pismo dolgo potuje ali pa se je po poti izgubilo in da se človek ne sme takoj bati bogve česa. Izbirala je besede, da bi mlado ženo ne bolele in jo potolažile, da bi ne odšla preveč v skrbeh in žalostna od nje.

Kadar je prej kak kmet dolgo in zbrano podpisoval svoje ime na poštni recepis pisma, ki ga je dobil iz mesta od advokata, je bila kvečjemu nepotrpežljiva, da bolj ne hiti, da mora tako dolgo čakati nanj; zdaj pa je takoj slutila, ali se mož tožari ali pa je dobil terjatev. Znala je čitati v teh razoranih obrazih, ki so delo, trud in skrbi uničili vso lepoto v njih in jih prepregli s prezgodnjimi gubami.

Vse to je videla, kar je prej ni zanimalo in česar ni opazila. Ni bila radovedna, ali življenje se je samo odpiralo okrog nje, kamorkoli je pogledala. In postalo je polno in bogato tudi zanjo. Spoznavala ga je vedno bolj in enako je spoznavala tudi ljudi. Videla je, kako so duševno bogatejši in boljši oni, ki so kaj prestali in pretrpeli; videla, kako je večkrat ravno tako imenovana inteligenca plitkejša in v srcu bolj surova, primitivna in uboga kakor preprosti ljudje in tudi taki, ki niso znali niti čitati. Osobito ženske premožnejših krogov so bile mnogokrat zlobne, malenkostne in omejene, ker niso izkusile ničesar, ker niso poznale življenja, obvarovane v svojem zatišju od vseh skrbi in neprijetnosti. Imele so priložnost naobraziti se in so si morda tudi pridobile raznih znanosti, ali mehanično, brez globljega razumevanja. Srca in duše so jim bile brez one prave globoke dobrote in blagohotnosti, ki izdaja resnično inteligentnega človeka.

II.

Tako je postalo Nadi življenje dragoceno in polno. Oglašalo se je v njej sami, odmeval je v njeni duši vsak glas in budil nove misli in čustva. Črpala je iz življenja kakor iz bogatega studenca. Spoznala je, da ne daje sreče le veliko čustvo – ljubezen –, nego da je v vsakem resničnem in lepem čustvu skrita sreča in zadovoljstvo. Vendar je rada odšla z Bleda. Ljubila je kraj, jezero, ljubila osobito Vintgar, kakor da bi bil njen, samo njen, in vendar se je rada ločila, da se ogne šumni sezoni, tujcem, ki so kalili enotnost in preprostost prirode s svojim prenapetim luksusom.

Odpeljala se je nekega lepega dne zgodaj zjutraj, da bi videla vse kraje, skozi katere mora potovati. V Trstu se je hotela ustaviti en dan.

In lepo je bilo hiteti z gorenjskega gorovja v lepo ljubljansko dolino pa čez Barje dalje skozi goste notranjske gozde proti Krasu! Osobito se je veselila morja. Od Št. Petra dalje je neprestano stala pri oknu. Zasvetlikalo se je včasih doli v dalji nekaj sivomodrega, ali Nada ni mogla razločiti, jeli to že morje ali pa so samo nizki oblaki. Ali ko so prišli bližje Trsta, nad Opčino, se je razgrnila pred njenimi očmi ogromna leskeča se planjava. Izpreminjale so se vse boje. Ob kraju je bilo zelenkasto, a potem se je čim dalje bolj modrilo. Ta krasna temna modrina je bila tako intenzivna, da je Nadi prišlo nehote na misel: če bi pomočila roko v to modro morje, bi bila roka vsa modra. Daleč na obzorju se je delilo nebo in morje v temni jasni črti. Tam je izginjal parnik, velika jadrnica se je svetila belo in je dolgo stala na istem mestu. Doli ob bregu pa je bilo morje posejano z malimi pobrežnimi parniki, z neštevilnimi čolni z belimi, žoltimi in rdečerjavimi jadri. Gibalo se je vse to in svetilo v zahajajočem soncu v krvavo zlatih odsevih. Iz zatona je stopil ozek polotok, bel grad se je zabliščal pred očmi kakor sen iz pravljice – Miramare!

Nada je ostala ves drugi dan v Trstu. Čudila se je, kako malo se hvali krasota tega mesta. Beli goli Kras, ki se razprostira naokoli, sivo skalovje, ki se dviga v holmce, vse to mu daje le še poseben čar. Vile v živih radostnih južnih barvah so posejane v malih vrtovih med skalami. Od morja sem je ob krasnih dneh čaroben pogled. Zelene kupole cveto na pisanem ozadju brezštevilnih hiš in palač, ki stopajo v hrib. Na obali se vrste kavarne, kjer sede rjavi kapitani dalmatinskih in beneških bark. Na morju ob molih se zibljejo ribiški čolni, barke, bele jadrnice, mali obrežni hitri parniki, med njimi leži tu in tam široko in mogočno prekooceanski parnik s tremi, štirimi ogromnimi dimniki. Ves dan hrešči dvigalo, piska para, ves dan izlagajo fakini riž in bombaž, kavo, bambus in kdo ve kaj. Ali v luki, tam je še glasneje. Tam ni idiličnih ribiških bark, tam ni krilatih jadrnic – sami ogromni, velikanski parniki. Morje je gosto in mastno; zlati, rdeči in zeleni cinki plavajo počasi naokoli. Ogromna parna dvigala izkrcavajo in nalagajo v jednakomernem taktu ogromne tovore. Velikanski trebuhi parnikov so nenasitni, požirajo ure, dneve, in vedno je še prostora. Nekateri so odrti in umazani od zunaj od dolgega pota; druge barvajo, snažijo. Pomorščaki hodijo okoli s tujimi obrazi, s šopki na čepicah, podjetni, pijani ali pa v polnem delu gologlavi, do podpazduhe zavihanimi rokavi in z razpetimi srajcami na prsih. Vse narodnosti se mešajo tu, vse kriči, hiti. V luki pa se na obali širijo dolge ulice skladišč z nepreglednimi kamnitimi hodniki. Pazniki korakajo okrog oglov, povsod vidiš gasilne skrinjice, pričvrščene na zidovih. Milijone stotov kave, riža, sladkorja leži tu. V skladiščih samih vrvi vse od ljudi. In kadar poči opoldne top, se odpro stotera vrata in na tisoče delavk in na tisoče delavcev se žene proti izhodu. Ženske so večinoma mlade, koketno oblečene, gologlave, z lepimi frizurami. Ah, to hihitajo, to žvrgole, ščebetajo! Špičaste, hudobne jezike imajo te črnooke in rjave krasotice, ali tudi to je eden njihovih čarov.

Ves dan je hodila Nada sama po mestu. Od stare katedrale sv. Justa nad mestom je gledala na daljno ravno morje, ki se je svetlikalo na obzorju, hodila je po zelenem Sv. Ivanu, kjer so se igrali po ulicah slovenski otroci, k Sv. Jakobu je šla, ki se ji je zdel strm in predmesten, ali tudi zanimiv. Popoldne se je peljala v Barkovlje in odšla peš v Miramar. Ni šla v grad. Malo so jo zanimale pompozne dvorane. Kaj bi ji bila vsa ona zaprta krasota po stenah, ko je park dehtel ob morju, ko so na terasi nad zalivom tako temno in visoko stale ciprese med rožami! In zadaj so se vile senčnate hladne steze, beli poti med zaraščenim goščevjem. V skalnatih jamah so stale klopice, studenec je žuborel nekje blizu, zrak je bil dehteč in opojen; včasih je donašal veter pljuskanje morja skozi drevje. Nada je hodila okrog, ali vedno se je vračala k temnim cipresam, ki so stale visoke in skrivnostne na terasi. Nad modrim neizmernim morjem so stale, ob belem gradu, vodomet je zapršel včasih prav do njih, ali one se niso zganile, sanjale so globoko zamišljene, samotne in temne med vsemi temi dehtečimi rožami pod visokim modrim južnim nebom.

Ko je zahajalo sonce, se je vračala Nada s parnikom v mesto. Zardečilo se je nebo zunaj daleč nad odprtim morjem, zardečilo se je od vrh neba, legla je po vsem morju zlata večerna zarja, sonce pa je viselo ogromno, krvavo rdeče na krajnem horizontu. Vsi ljudje na parniku so stali v rdečih refleksih, lasje so se zažarili, na obraze je pala mila rožičasta svetloba. – Obrnila se je proti Trstu. Krasen fenomen je vzdivil njene oči. Oblaki nad mestom so goreli v rdečih plamenih, vsa okna v mestu so se bliščala kakor od požara. In morje, nebo, oblaki in mesto je gorelo v čudoviti večerni zarji. Od zahoda do vzhoda so se razlivali goreči odsevi po vsem nebu in po vsej zemlji. Bela jadrnica je plula od morja sem proti luki. Ob treh jarbolih so se razpenjala polna jadra. In bela ladja, obsijana z rdečo večerno zarjo, je plula po tem čudovitem modrem morju, na katerem je ležal rdeči kovinski odblesk neba, plula je proti temu čudovitemu mestu, ki je gorelo od zemlje do neba v ogromnih ognjenih refleksih, kjer so se svetila vsa okna v živih krvavih plamenih.

Sonce je zdrknilo v morje, nebo je rumenelo, oblaki na vzhodu so posiveli, na zahodu pa je ostal nad morjem še dolgo širok zlat trak.

Nada je večerjala v velikem restavrantu nasproti pošte. Dvanajst umetnikov je igralo na goslih vsakovečerni koncert, najlepše kose iz znanih oper. Zdaj veselo, potem žalostno, zopet sanjavo, melodijozno. Sedela je med samimi tujimi ljudmi, a bilo ji je toplo in krasno. Gosli so ječale, lahno so se zazibali loki na strunah, zahrepenela je duša v prsih, zatožilo srce kdo ve, po čem, kdo ve, kam ...

Ko je odšla v hotel, si je vzela s seboj program kakor lep spomin na ta dan in večer. In ko je pogledala iz hotelske sobice v tretjem nadstropju ponoči zadnjikrat skozi okno, se ji je zdelo, da se blišče zvezde velike in sijajne, kakor jih ni videla še nikoli.

III.

Od sv. Križa , kjer je Nada službovala, se je videlo krasno na morje. Tudi okna njene sobice so gledala na morje. Ljubila je to morje z vso dušo. Ni se ga mogla nagledati nikdar. Kadar je modro in krasno ležalo pred njo, mirno kakor speč otrok, je prav tako rada gledala preko njegove neizmerne planjave, kakor če je kipelo in vrelo, divjalo z burjo in v belih penah odskakovalo od obrežja. Včasih se je valovilo črno, potuhnjeno in kakor grozeče v ogromnih gladkih valovih, ki so se svetili kakor politi z oljem, zopet drugič za najkrasnejšega dne je bilo svetlozeleno in vse spenjeno, lovilo se je v majhnih jeznih raztrganih valovih.

Oči so se zagledale v daljavo, zlate sanje so se zazibale v duši, sladek mir je objel telo.

Nada je ljubila večno pesem morja, to pesem, ki je bila tako skrivnostna in bogata, ki ni povedala ničesar in vse. Zdelo se ji je, da bi vse svoje življenje preživela tako na obali morja, da bi slišala pljuskanje valov in dihala vlažni morski zrak. Ne bi opazila, kako beže leta, kako izginja mladost. Ne bi ji bilo žal ničesar.

Tako je živela že skoraj mesec dni kakor v vednih sanjah, ali v milih in lepih sanjah.

Prišla je nekoč mlada ženska na pošto, cvetoča kmetica, oblečena posebno preprosto, ali čisto, okusno in prikupljivo. Bela ruta je ovijala zagoreli sveži in lepi obraz; nad čelom so se kodrali črni lasje, oči so bile inteligentne in usta so imela fino obliko, usta so bila gosposka. Tudi trde rjave roke so bile majhne in gosposke. Nadi se je zdela znana prvi hip, ko jo je ugledala, znan se ji je zdel njen glas, njena postava. Mlada kmetica se je veselo in iznenadeno zasmejala.

»O, Nada, kako si pa ti prišla sem?«

Ali takoj se je popravila. »O, oprostite, gospodična Nada Miličeva, pozabila sem, da me pač težko še poznate.«

»Jako se mi zdite znani,« pravi Nada v zadregi.

»Ali nikakor se ne morem spomniti ...«

Lepa kmetica se je zopet nasmehnila.

»Ah, vem, da bi zastonj ugibali! Pa povem raje sama: Jaz sem Vera, če se še kaj spominjate tega imena. Vaša sošolka. Nekdaj sva bili še celo malo prijateljici in često sem zahajala k vam.«

Zdaj se je Nada še bolj začudila.

»Ti si Vera? – Kako, da si tu, da ...«

»... da sem se tako pokmetila. Kaj?« – se je smejala kmetica.

»No, da, tudi to. Saj imaš vendar višjo dekliško šolo, znaš francoski menda boljše kakor jaz. In zdaj te vidim v kmetski ruti in kmetski jopici!«

»Vse je res. Veš, pred štirimi leti sem se omožila. Moj mož je pošten človek, ima lepo posestvo, vinograde, polja, vrtove, sploh ne morem se pritožiti, da bi bili revni. Tudi naobražen je moj mož. Ima sicer samo nižjo gimnazijo in kmetijsko šolo na Grmu, ali rad čita, kadar utegne, sploh je vedno dobro poučen, kaj se godi zunaj v inteligentnem svetu.«

Nada ji je ponudila stol. Ni se mogla premagati, da bi ne rekla:

»Ali če je tvoj mož premožen, potem pa res ne vem, zakaj si se tako pokmetila!«

Vera je sedla. »Ah, draga moja, nisem se tako pokmetila, kakor misliš. Res nosim ruto, kmetsko krilo in nerodne čižme, ali duševno se nisem zakopala. Lahko govoriš z menoj in ne treba sramovati se, da te tikam.«

»Kdo pa govori o tem!« se je razburila Nada.

»Ali ne, to je samo mimogrede rečeno, zato ker me veseli, da te zopet vidim, in bi me veselilo, če bi se nekdanje šolsko prijateljstvo vsaj za silo obnovilo. Toda vidim, da si radovedna. Moj mož torej in jaz sva se domenila še pred poroko, da bova živela čisto preprosto. On ima lepo posestvo, premožen je, bogat, in tudi jaz nisem prišla brez cvenka; ali če bi se vozila v kočiji okrog, če bi igrala v sobi klavir in čitala francoske romane in pustila deklam, kuharici in sobarici, da delajo po svoje, bi našim potomcem ne ostalo mnogo. Potem tudi se ne sme pozabiti, da sva oba mlada, zdrava, močna, da nama je delo v veselje in srečo. Videla sem na Štajerskem, kako kmetje propadajo, ker se sinovi in hčere po gosposko opičijo, videla sem tudi, da ni samo potratno, če se nosi kmetska hči kakor mestna gospodična, ampak da je tudi neokusno in smešno. Samo polinteligenten kmet bo hotel z mestno obleko pokazati svojo gospoščino in svojo naobrazbo. – Nu, in vidiš, midva sva mislila, da sva oba dovolj inteligentna, da ne bo najinemu duševnemu razvitku prav nič škodilo, če se nosiva čisto kmetsko. Kazati svojo modernost samo v kroju obleke je najlažja stvar, a za človeka, kakor sva midva, ki živiva vedno na deželi, na samotnem posestvu, na kmetiji, bi bilo odveč, smešno in nepraktično, če bi se nosila, kakor se nosi kak diurnist ali kaka šivankarica v mestu. Nosiva se zato kmetski in obema je všeč tako. Zakaj bi ne vzela od kmeta tisto dobro, kar ima, saj sva tudi sama kmeta, tj. poljedelca! No, kako ti ugaja to modrovanje?« je vprašala Nado.

»Govoriš pametno, rada te poslušam in samo čestitati ti moram, da imaš tako zdrave nazore,« je odgovorila.

»Na, vidiš! Sploh pa ne misli, da sva se v vsem pokmetila, tj. tako pokmetila, kakor misliš ti. Ti še nisi videla modernega kmeta in misliš, da mora, če nosi irhovino, smrdeti že par klafter daleč po gnoju, da mora stanovati v zaduhlih nizkih izbah, da je v vsej hiši ena sama postelja in da spe drugi po tleh. Tako pri nas ni. Samo pridi si enkrat pogledat, boš videla! Sicer nimam nič preprog in žametastih naslonjačev, ali čisto je vse in prikupno. Ne morem ti povedati, kako ljubim našo hišo, ves naš dom. Pohištvo je v narodnem slogu, sama sva narisala načrte in mizar je nama delal vse v hiši pred očmi. Ob nedeljah, ko sva imela čas, sva vžgala v robe narodne ornamente in zdaj je vse tako lepo, da bi ne dala niti ene pručice proč. In na starost se veselim, čeravno je smešno reči to. Nasadila sva že prvo leto orehov, kostanjev in sadnega drevja okoli hiše in gospodarskih poslopij in ob potih k vinogradom in na polje cele aleje češenj in jabolk. Kadar vse vzraste, bo krasota in milina. Oh, Nada, odpusti, ali moram se pohvaliti, kako sem srečna in zadovoljna in kako lepo je gospodariti in delati na lastni zemlji. Če bi bila vzela ne vem kako bogatega in visokega uradnika, gotovo bi ne bila tako zadovoljna. Pa koliko je vedno skrbi, dela, gibanja, letanja vse leto; pozimi pa se delajo naklepi za drugo leto, popravlja se kaj, šiva, prede. Da, jaz in moje dekle – tri imamo – predemo vso zimo. Pa kaj bi naj delale? Lenariti je vendar grdo.«

»Skoraj te zavidam,« je rekla Nada.

»Na, vidiš, to me posebno veseli. Ali zdaj moram iti. Prinesla sem denar na pošto, tu je, za davkarijo. Pa tudi pri trgovcu sem imela nekaj naročil. In že dolgo me ni bilo doli iz naše kule.«

Medtem ko je Nada manipulirala s poštnimi knjigami, ji je Vera pripovedovala, kako so se ji spočetka smejali v trgu, če je prišla v ruti, ker so vedeli, da se je nosila kot dekle gosposki.

»Ali nič nisem marala. Oni po svoji, jaz pa po svoji pameti! Kaj? Še s posli sem imela spočetka križe; mislili so, da sva oba znorela. Ali videli so, da se znam zasukati, in to jim je imponiralo. Pa tašča mi je šla tudi na roko. Škoda, umrla je že prvo leto. Prehladila se je sirota in dobila pljučnico. Imela me je jako rada.«

»Počakaj še malo,« je rekla Nada, »potem te spremim.«

»Ah, to je imenitno! Spremiš me, ali prav do nas! Kaj pa je to, samo poldrugo uro imaš gori. Prenočiš pri nas, jutri zjutraj vstaneš malo bolj zgodaj, kakor si navajena, in greš v najlepšem hladu domu. Jaz grem samo k poštarici in ji sporočim, da te vzamem s seboj. Tisti 'lahko noč' ob devetih že sama lahko brzojavi, saj zna.«

Že med vrati se je Vera še obrnila: »In dva fanta imam, dva sina, dva junaka, da veš.« »Ti imaš otroke?« se je čudila Nada.

»No, da, kaj pa! Ratka in Dragana. Eden je tri leta star, drugi poldrugo leto. Že tepeta se, pomisli! Ali ne smem lagati, jako, jako sta pridna in jaz ju imam do smrti rada.«

Res je šla Nada z Vero tisti večer gori na njen dom, na Vrh, kakor se je reklo njihovi hiši. Verin mož, Trdina, je bil jako simpatičen človek. Nadi se je zdelo, kakor da je prišla na drug svet, ko je sedela zvečer za belo javorjevo mizo in sta ji oba pripovedovala, kako živita in kaj delata. In zelo čudno se ji je zdelo, ko ji je Vera pokazala v drugi sobi veliko omaro, knjižnico, kjer so stale na policah vse slovenske knjige, nekaj odbranih francoskih, potem mnogo nemških prevodov Tolstega, Dostojevskega, Turgenjeva, Čehova, Gorkega. Pokazala ji je tudi nekaj ruskih knjig. »Moj mož čita dobro ruski, meni gre pa prepočasi.«

Nada je bila trudna, a vodila sta jo še v mraku povsod okrog po vrtu, po hlevih, šupah, skednju in po vsej hiši. Ratko, brihten in srčkan fantiček, je capljal povsod okrog z njimi, Dragana pa so devali spat že ob šestih zvečer. Spal je v svoji majhni posteljici, rdečeličen, s kodrastimi laski in debelimi ročicami kakor angelček.

»Nu, ali prideš večkrat k nam gori?« je vprašala Vera Nado, ko jo je vodila pod streho, kjer so bile štiri majhne, ali lične sobice z verandami za obiske in podobno. Sredi med njimi se je raztezal prostoren mostovž, razsvetljen od mnogih ozkih oken, ki so bila razvrščena pod špičastim visokim stropom, sličnim majhni kupoli. Povsod so stali beli nizki stoli, široki in udobni z oporo za roke.

»Tukaj lenarimo ob nedeljah, pišemo, računamo in se igramo z otroki,« je rekla gospodinja. Odprla je vrata v prijazno sobico, kjer je tudi stalo isto belo prikupno pohištvo. »Zjutraj ko te pridemo klicat, poglej skozi okno, od tu se vidi morje. Zdaj pa lahko noč!«

Nada je bila utrujena, ali še dolgo je sedela na balkončku. Vse okrog nje je dihalo idiličen mir. Cvrčki so se glasili v vrtu, v hlevu je zamukala krava, sem od majhne pritlične hišice na koncu dvorišča se je čul smeh. Tam so stanovali posli, in stara Bara, ki je bila že preko štirideset let v hiši, je pazila tam na red. Slišala jo je Nada, kako je ukazovala: »Alo, zdaj pa mir in spat!« Stopinje so zahreščale v pesku, vrata so se zaprla, vse je utihnilo.

»Srečna Vera!« je mislila Nada in legla v posteljo.

Zjutraj jo je prišla klicat sama gospodinja. Odprla je vrata in sedla k Nadi na posteljo. Bila je vsa sveža, dišala je po rosi.

»Pri nas malo spimo,« je rekla.

»Skuhala sem že zajtrk, pospravila spalnico in natrgala na vrtu solate in zelenega fižola za kosilo opoldne. Ravno so pomolzle dekle, precedila sem mleko in te šla budit.« Bila je oblečena v kmečki srajci s kratkimi rokavci, preko prsi je imela prekrižano veliko pisano kambrikasto ruto, ki je bila zadaj zataknjena za predpasnik. Lase je imela ovite okrog glave kakor venec.

»Izredno si mi všeč,« je rekla Nada in jo potipala s prstom na golo roko.

»No, vidiš!« se je zasmejala Vera zadovoljno. »Ali zdaj hitro vstani in pridi doli! Danes nimam mnogo časa, ker imamo kosce. Mnogo trave sicer ne zraste na teh kraških lazih, ali vendar!«

Nada je skočila s postelje in stopila k oknu. Tam doli v dalji se je bliščalo nekaj širokega, temnomodrega: morje! Srce se je zgenilo Nadi, kakor bi bila zagledala nekaj neizrečeno milega in ljubljenega. »Kako imate tu lepo! Kako si srečna!« je vzdihnila, ali Vera je ni več slišala, odšla je bila že doli. Ko je prišla Nada, je bilo v hiši že pogrnjeno. Verin mož je prišel iz hlevov, kjer sta s hlapcem napojila konje. Pozdravil je Nado in ji obljubil, da jo malo spremi.

»Nikar se ne trudite zaradi mene,« se je branila Nada, »saj imate drugega dela zadosti.«

»Prvikrat se spodobi, da te spremi,« je rekla Vera. »Potem se že naučiš hoditi sama in ne bomo te spremljali, če ne bo časa. Saj še prideš?«

»Pridem in rada!«

Zajtrkovali so, potem je šla Vera pokazat Nadi speča otroka. »Kajne, kako sta lepa?« je vprašala mlada mati svojo prijateljico. In nakrat jo je obšlo, objela je Nado in rekla:

»Oh, veš, človek mora biti srečen!« V očeh je imela solze.

Trdina je spremil Nado skoraj uro daleč. Pogovarjala sta se o vsem mogočem, o novih knjigah, o Bledu, Gorenjski, o morju, o pošti, o gospodarstvu. Bil je Trdina resen človek, moški, dober in blag. Lepo in prijetno je bilo govoriti z njim. Razpovedal se je široko o svojih načrtih.

»Kako ste srečni, da imate tako lepo domovanje!« je rekla Nada.

Ali Trdina je odvrnil: »Kaj domovanje! Ali da sem našel tako ženo, kakršna je Vera, to je sreča!«

Ko se je morje široko razgrnilo pred njima, je Nada zopet opomnila, da bi šla zdaj lahko sama. Poslovila sta se.

»Pridite zopet kmalu k Veri,« je dejal Trdina. »Sicer ji ni nikoli dolgčas, ali vendar bi ji privoščil razumne družbe. Ti doli,« pokazal je na Križ, »jo vsi pomilujejo, da se je tako pokmetila. In z ljudmi, ki imajo take nazore, ne občuje rada.«

»Z veseljem pridem,« je odvrnila Nada.

Zamišljeno je stopala po beli kraški poti domov. Bilo je še prezgodaj, da bi šla v pisarno, zato je šla k morju v samoten zaliv. Sedla je na visoko skalo in se zagledala čez modro morsko planjavo. Zazdela se je sama sebi zapuščena in osamljena. Kakor da je šlo enkrat, kdo ve kdaj, nekaj mimo nje in se ne vrne nikoli več. Videla je Vero pred seboj v trdi domači platneni srajci, svežo, cvetočo, kako se sklanja nad svoja otroka, in srce se ji je stisnilo v nemi trpkosti. Ali takoj se je vzravnala, ni se hotela podajati žalostnim mislim.

»Življenje je lepo, vedno je lepo, če ga živiš sam v polni bogati sreči, pa tudi če stojiš na strani in gledaš z razumnimi očmi, kako ga žive drugi. Tudi v tuji sreči je sreča za vsakogar, ki jo hoče najti.«

IV.

Mirno so se zvrstili dnevi Nadinega življenja. Sama se je čudila, odkod se je vzela ta topla zadovoljnost, ki jo je vso pregrevala. Nič je ni vznemirjalo, čas je tekel neopazno kakor mirna reka med širokimi polji. Zopet je vzljubila prirodo z vso svojo dušo. Zjutraj je vstajala zgodaj, in dokler je dopuščalo vreme, se je kopala z ranim soncem v morju. One ure v hladnem senčnatem poštnem uradu so se ji zdele kakor prijeten odpočitek. Opoldne je zopet veslala v čolnu ob obali, potegnila v kakem idilskem zalivu vesla iz vode in legla v čolnu vznak, da je vstajalo modro letno nebo, pretkano z zlatimi nitmi gorečega sonca, nad njo v daljno neizmernost. Ponoči je spala pri odprtih oknih, in pljuskanje morja je spremljevalo njene sne. Njena polt je postala zagorela, temna, a njeni lasje so se zdeli še bolj zlati in bliskajoči. Njeno telo je postalo prožnejše, mišice trdnejše, vsak napor se ji je zdel lahek in malenkosten. Veselilo jo je to posebno tudi zato, ker je domnevala, da taka telesna svežost množi tudi duševne sile. Radosti njenega življenja so bile skromne, in marsikdo bi bil morda komaj zaničljivo skomiznil z ramo nad njimi, Nada pa je ljubila te tihe radosti, to mirno srečo, ki jo nudi tudi najenoličnejša vsakdanjost.

Glej, valovito morje! Vrgla se je vanje, valovi so jo nihali, borila se je z njimi s trmasto vztrajnostjo, in ko je končno vsa upehana legla na bregu v topli pesek, se je nehote smehljala in njene oči so bile vroče od veselja in zadovoljstva.

Veslala je daleč v morje, zamislila se je, zagledala se v modro daljo, kjer so izginjala žolta jadra ribiških bark. Ko se je spomnila, da je treba domov, je bilo že pozno; napela je vse moči in kakor lahki galeb je letel čolnič preko vode. Vse pekoče roke je imela, ko je skočila iz čolna. Ves dan je bila dobre volje in s smehom je pripovedovala: »Ah, kako sem veslala!« Smejali so se z njo, nehote je vplivala nanje Nadina svežost, njeno jasno veselje, žareče oči, vesela kretnja njenih rok, s katero jih je sklenila za tilnikom in naslonila zlatolaso glavo nazaj. In potem, kadar je mogla, je hitela k Trdinovim. Imela je tam gori tudi svojo sobico. Vse je bilo tako pripravljeno, kakor je imela najrajši. Na oknih nageljni in rožmarin, na steni Bled z Vintgarjem, na omari Prešernov in Jurčičev kipec iz sadre, med okni litografija Böcklinove krajine in nad mizo Heinejev portret. Vse to so bili darovi Vere za božič, novo leto, za god itd.

»Kadar pojdeš proč, si vzameš stvari seboj, a zdaj naj ostane vse v sobici, da boš tukaj kakor doma,« je govorila Vera večkrat. In Nadi je bilo res, kakor bi bila pri Veri doma, in urno so hiteli meseci za meseci.

Drugo leto njenega bivanja na Primorskem pa ji je pisala Janja iz Amerike:

Čisto drugačna je ta zemlja, kakor sem si predstavljala. Nič od tega, kar sva hotela z Leonom, se ni izpolnilo – in vendar nisva razočarana. Leon, bivši advokat, je zdaj farmar daleč v osredju te čudovite zemlje. Nič se mu ni posrečilo. Končno, čez pol leta, ko nama je od raznih naših špekulacij ostalo komaj toliko, da sva kupila – bolj iz obupa kakor iz nagnjenosti – to farmo, se nama je sreča nasmehnila. Že čez leto sva tu na 'Janjini farmi', kakor jo je pokrstil Leon. Dobro se nama godi, delava na polju kakor kmeta in ugaja nama to skromno, a svobodno življenje, nad katerim bi se bila prejšnje čase zgražala. Tudi nekaj Slovencev je tu. V sosednjih gozdovih delajo doge. Vsako nedeljo prihajajo k nama, ki imava nekaj časa tudi posebno vrsto branjarije. V Ameriki ni nobeno delo in nobena trgovina sramotna, tudi če je tako primitivna kakor najina. Za deklo imam zamorko, a možu pomaga Irec, ki je že pol leta pri nama. Leon je postal protestant in še pred letom sva se v Čikagu poročila. Zdaj bova imela kmalu že družino! Nepopisno se veselim! Moj Bog, mati – mati postanem! Ali poznaš večjo srečo?! – Moje visokoleteče romantične sanje so se res razpršile v nič, ali zanje mi ni žal, v skromni delavnosti in tihi ljubezni sem našla srečo. Življenje je trdo in preprosto ter osrečuje le zdrave, krepke ljudi, ki se znajo boriti z njim – sanjarje nikoli ali pa le redkokdaj.

Pomisli, one Slovence, ki so tu, poučujem vsako nedeljo popoldne v angleščini do pozne noči. Perfektno seveda še sama ne znam tega jezika, toda mojim učencem to zadostuje. Celo plačajo me. Enajst jih je in sami so sklenili, da mi dajo vsak po dva dolarja na mesec. Zelo so zadovoljni z menoj in hvaležni so nama za vsak prijazen nasvet. Tudi če jim pišem pisma, me plačajo. V Evropi je poštene ljudi sram, sprejemati za svoje usluge denar, in Evropejci imajo čustvo, kakor bi jih hotel razžaliti kdo z – 'napitnino'. V Ameriki pa velja trezno načelo: roka roko umiva, vsako delo je vredno plačila!

Sploh hočem tu obogateti! Smejaj se! Zakaj pa ne?! Vedno si mislim: koliko bi se lahko naredilo v malem narodu, če bi bil človek bogat – milijonar! In niti požrtvovalen bi ne moral biti, ampak le podjeten, vztrajen, pameten in pogumen.

Njemu bi se godilo dobro, a tudi narodu! Obrt je dandanes temelj blagostanja narodov. In kakšno obrt imamo? – Še tisto boro, kar je je, tiči v rokah tujcev, ker smo bili sami prezaspani in prebojazljivi.

Nikar se ne rogaj! Moj mož mi razlaga ob večerih narodnogospodarske temelje, kar je zanimivejše, kakor si misliš. Jaz pa sem tu v mednarodni Ameriki naredila iz njega, ki je po rodu pravzaprav Slovenec, a je po zaslugi svojih staršev obesil v Gradcu svojo narodnost v dimnik, zopet to, kar je in bi moral biti – Slovana.

Smešno se mi zdi pravzaprav, kako se trudijo narodi, pridobiti si novih duš – tj. novih bastardov. Če se kdo nauči tujega jezika in zagotavlja, da je Nemec ali Španjol, je to vendar prav tako smešno, kakor če bi se velika italijanska ali norveška družina izselila na Kitajsko, naučila se kitajski in rekla potem: »Glejte nas Kitajce! Posebno naši otroci so pristni Kitajci; nikoli niso slišali drugega jezika kakor kitajskega!«

– In vendar odloča kri, rod, in ne jezik! Narodnost, tj. plemenska individualnost, se mi zdi kakor drevo; ako je dobro, zdravo, cepiš lahko nanj najplemenitejše vrste in uspelo ti bo. Ali temelj mora biti trden, krepak, sočen – in čepek od iste vrste; na tepki se ne cepijo fige ali pomaranče!

Moj mož si je naročil fotografski aparat. Moje velike bradate učence je fotografiral že vsakega posebej, in čeravno so to še jako barbarski amaterski proizvodi, so jih modeli vendar z velikim veseljem poslali domov preko morja. Potrpi, ko se nauči, fotografira našo idilsko farmo, našo zamorko Kiti, našega Irca, naše polje, naša vola, našega psa in vse, kar je naše – tudi mene in sebe. In če Bog da, Ti pošljem sličico svojega deteta, da ga poljubiš, kakor poljublja Tebe Tvoja

srečna Janja.«

Nada je Janji takoj odpisala, ali minila sta dva meseca, minili trije, štirje – o Janji nič več glasu. Nada se je čudila in pisala še enkrat dolgo pismo, potem še parkrat nekaj razglednic. A nič odziva! Pol leta po zadnjem pismu pa je dobila Nada dopis, pisan z okorno težko roko:

»Velecenjena gospodična!

Slučajno mi je prišla v roke razglednica, ki ste jo poslali pred tedni gospe Janji. Iz karte posnemam, da ne veste nič o dogodkih, a ker ste iskrena prijateljica gospe Janje, bi ne bilo lepo, če bi Vam ne pisal, kaj se je zgodilo. Gospa Janja je nas Slovence učila angleškega jezika. Imeli smo jo jako radi in zelo smo čislali njo in njenega gospoda. Bila sta blaga in dobra človeka. Prišla sta semkaj nekako potrta, in mislim, da se nista lotila z veseljem farmarstva. Ali sreča jima je bila mila in jako dobro se jima je godilo. Premoženje se jima je od dneva do dneva večalo in karkoli sta začela v našem kraju, vse jima je lepo uspevalo. Vsakdo bi jima bil prerokoval najkrasnejšo srečo in krasno bodočnost. In zaslužila bi bila oba vsega; nihče jima ni bil nevoščljiv.

Enemu od naših je v šumah zlomilo nogo in kar k sebi sta ga vzela in šest tednov je ležal na farmi; kakor bratu sta mu stregla.

Gospa je pričakovala prvo dete in zakonca sta se ga veselila nepopisno. Kolikrat sta še nam pripovedovala, kako sta srečna in kako mislita vzgojiti svoje otroke, da bi bili pametni in dobri ljudje! Jaz sem še celo svoji ženi pisal domov o tem, tako se mi je zdelo lepo in poučno, kar sta govorila.

Pred štirimi meseci smo bili v nedeljo kakor navadno zopet tam in gospa nas je zopet učila. In še smejali smo se, kako smo pridni, bolj kakor šolarji, in kako se zdaj, ko imamo pamet, sami radi učimo, prej pa, ko smo bili majhni, smo se skoraj siloma branili šole. Tako smo govorili in se poslovili veseli.

In glejte, ko smo čez teden dni prišli zopet na farmo, je bila gospa Janja že pokopana. Umrla je in tudi otrok je z njo umrl! Solze so nam stopile v oči. Tako mlada, lepa in dobra gospa! Njen soprog je bil uničen in ves prepadel je bil v teh par dneh. Kakor da se mu je zmešalo, je hodil okrog in vedno se je prijemal za glavo in stokal: »Kaj naj pa zdaj počnem?« Zelo se nam je smilil in radi bi mu bili pomagali, če bi bili mogli. Ali gospod se ni dal potolažiti. V par dneh je na hitro vse prodal, kar je imel. Farmo sem kupil jaz s svojima dvema bratoma. Rekel sem gospodu, da mu farmo vsak dan zopet odstopimo, če bi si premislil. Samo žalostno se je nasmehnil in rekel, da ga ne bo nikoli več v te kraje. Prosil me je še, naj zasadim včasi kakšne rože na gospejin grob. Dal mi je celo sto dolarjev v ta namen, čeprav sem se branil. Rekel je, naj bo to za moje otroke in naj jim pripovedujem o gospe, kako je bila dobra in lepa, in naj hodijo na njen grob. Po svojo ženo in po otroke sem namreč takoj pisal, ko sem bil kupil farmo.

Potem je gospod odpotoval in niti naslova ni pustil. Najbrž ga res ne bo nikoli več sem. Siromak! Kadar se spomnim nanj, vselej mi ga je žal.

In zdaj Vas, gospodična, prav lepo pozdravljam. Žalostne vesti sem Vam sporočil. Je že tako na svetu!

S spoštovanjem

Peter Premerl.

Sila je pretreslo Nado to preprosto pismo, in oni večer se niso smejali pri Trdinovih.

V.

Brat Miloš je prišel na počitnice, da bi se kopal v morju in se okrepil. Polagoma se mu je vrnil v svežem morskem zraku tudi humor, ki je bil seveda po vseh trpkih izkušnjah večkrat trpek in jedek. No, vrnil se je v Galicijo pomlajen in poln novih nad. In v istini, nepričakovano se mu je izpolnila najgorečejša želja, da je dobil mesto v svoji domovini – med rojaki. Prestavili so ga v Maribor na Štajersko. V družbi novih tovarišev je oživel, zahajal je rad v družbo, in komaj je minilo nekaj mesecev, se je seznanil s hčerko premožne družine in v predpustu sta se poročila.

Nada je strmela, ko je dobivala Miloševa pisma, v katerih ji je opisoval svojo nevesto ter ji slikal svojo srečo. Brat Miloš, strupeni cinik, mračni pesimist, se je bil mahoma izpremenil v sentimentalnega idealista, čigar srce je prekipevalo nežnih čustev! Nada je bila srečna v sreči bratovi.

Mladi par je prepotoval gorenjo Italijo, bival dalje časa v Benetkah in nazaj grede posetil tudi Nado.

Vesela ju je bila. Miloš se ji je zdel mlad, dobre volje, srečen. Peljala ju je tudi k Trdinovim.

Doživeli so lep večer.

Miloševa žena je vprašala Nado: »In ti? Ali nas tudi posetiš na svojem ženitovanjskem potovanju? Gotovo imaš mnogo častilcev!«

»Niti enega!«

»Ni res!« – je oporekal Trdina. »Samo noče jih! Zadnjič ko ste imeli tisto veselico, je prišlo zanalašč zaradi nje par gospodov iz Trsta. Po celem Primorju odmeva slava njenih zlatih las in črnih oči!«

Nada se je zasmejala: »Tržaški gospodje so prišli menda prej pit kakor dvorit. Dobro vino nad najlepše dekle!«

»V Mariboru,« je pripovedovala Miloševa žena, »pa imamo par mesecev novega advokatskega koncipienta, dr. Korošca, ki te pozna z Bleda. Ko se je izvedelo, da se poročim z Milošem, mi je enkrat pel z veliko vnemo tvojo hvalo. Najbrž si mu na Bledu tako ranila srce, da se mu še danes ni zacelilo.«

»Že dolgo nisem ničesar slišala o njem,« je odgovorila Nada in lahna rdečica ji je spreletela lice.

Pogovor se je obrnil na drugo polje, Nada pa ni bila tistega večera nič več vesela ...

In zopet so potekali tedni in meseci. Neko popoldne pa je pritekel Trdinov pastir in prinesel Nadi Verin listič:

»Nada! Danes je tri leta, odkar si bila prvič pri nas. Zato smo zaklali malega janjčka in zvečer ga spečemo na dvorišču, na vrtu pa priredimo gostijo. Pridi torej!«

Tri leta že! Kako čas hiti!

Skoraj stožilo se je Nadi. Kmalu pride starost.

In mahoma se ji je zazdelo to njeno življenje pravzaprav jako ubogo in prazno. Vera ima moža, otroka, Miloš je oženjen in zadovoljen, vsakdo, kogar pozna, ima svoje ljudi, svojo družino, bitja, ki zanje živi in ki žive zanj! Nada pa je sama – sama!

Odprla je miznico in začela čitati pismo svakinje, ki ji piše o Tonetu Korošcu. Vsi ga imajo radi, ker je tako dober in ker tako rad stori za vsakogar, kar more. Sprijateljil se je intimno z njenim možem Milošem ter prihaja večkrat k njim. In zadnjič ji je Tone povedal, da je nekdaj mislil, da bo Nada njegova. In še vedno jo ljubi kakor nekdaj! Dr. Korošec ima zdaj službo, ako bi le hotela, bi lahko postala njegova žena ...

Tako je pisala svakinja.

Že skoraj štirinajst dni je ležalo to pismo v miznici, in še vedno ni Nada odgovorila svakinji ničesar. Kolikrat je prečitala te vrste, znala jih je na pamet, in vendar odločiti se je bilo tako težko!

In zopet se je spomnila: že tri leta sem tu. Kakor voda teče čas in nikoli več se ne vrne mladost! Spomnila se je Bleda, onih šetenj s Korošcem po Vintgarju in vseh njegovih blagih besed. Dober človek je, da, in gotovo bi bila srečna z njim.

Ali neki glas ji je ugovarjal: Kaj ga ljubiš?

In spomnila se je Gojka, svoje prve ljubezni, in tistega razgovora v Ljubljani po materini smrti. Zabolelo jo je nekaj v srcu in tiho si je rekla: »Pozabila sem ga, in vendar z drugim bi ne bila srečna!«

Zaprla je zopet miznico s pismi in v naglem sklepu je pisala svakinji:

»Hvaležna sem Ti za Tvojo skrb zame. Vem, da mi želiš dobro – ali ni mogoče, ne more biti. Reci doktorju Korošcu, da ga spoštujem, morda od vseh ljudi, kar jih poznam, najbolj. In naj mi odpusti, kar sem mu zakrivila neprijetnih trenutkov v njegovem življenju. Kesam se odkritosrčno svoje lahkomišljenosti, toda njegova žena ne morem biti – ne ljubim ga!

Nikdar bi ne bili Trdinovi tako srečni, kakor so, ako bi se ne ljubili, nikdar bi bila Ti zadovoljna v zakonu, ako bi ne ljubila Miloša, ako bi ga ne bila vzela za soproga iz ljubezni. Simpatija je za zakon premalo in večkrat zmanjka pozneje tudi te. Edino le v ljubezen verujem in brez te se ne omožim nikdar.«

Zaprla je list, odpravila pošto in odšla k Trdinovim.

Urno je stopala po skalnatem potu in nekako zadovoljstvo jo je navdajalo, da se je odločila po svoji vesti. Na vrhu hriba sta ji prišla vriskaje dečka naproti in oddaleč se je videl že velik plamen. Tam so že kurili grmado, pastir je pripravljal raženj za janjca, da bi ga potem sam vrtil. Bara je stala vsa rdeča na veznem pragu in smejoč je pozdravljala Nado:

»To bo gostija, gospodična! Tri leta so že tukaj; kar verjela nisem, ko so mi gospa včeraj pripovedovali. Kakor da so sinoči prišli, se mi zdi. Da, da, čas, ta je uren!« In zavrtela se je v kuhinjo.

Vera je prišla tedaj iz gornjih sob, vsa sveža, v belih rokavih, s svileno ruto krog vratu in v žametastem modrcu. – »Tebi na čast!« – je klicala Nadi.

Tudi Trdina se je prikazal z vrta. Nosil je svojo enoletno hčerko visoko na rami, da je vriskala od veselja. Pozdravil je Nado in ji izročil otroka, ki je živahno silil k njej. Nada je bila njena kumica in po njeni želji so ji dali ime Mira.

Tako so si naredili praznik ta večer. Prisrčna veselost je zavladala v družini, šala je sledila šali, smejali so se, gostili in peli narodne pesmi, vedno druge, vedno nove.

Luna je vstala iz morja, in vsi trije so šli k pečini v bližini, od koder se je videlo morje posebno čarovito. Ležalo je skrivnostno, temno, in vendar svetlikajoče se, s srebrno cesto od neba doli do bregov kakor ogromna čudovita plan. Neskončen mir je ležal nad tem čudovitim horizontom.

VI.

Kolikrat se je Nada pozneje nehote nasmehnila, ko se je spomnila, kaj je povzročilo pravzaprav končni obrat vsega njenega življenja. Res, malenkosti so, okrog katerih se vrti vsa ta naša usoda, ki se nam zdi, ah, tako imenitna, ogromna in ki je v vesoljstvu nič. Domišljavi smo vsi in ne škodi nam, kadar nam kakšna smešnost zareži v obraz ...

Tisti večer, ko so slavili pri Trdinovih 'triletnico', odkar je prišla Nada prvikrat gori v njihovo domovanje – tisti večer torej, ko sta gledali z Vero s pečine doli na širno morje, sta porabila Trdinova dečka priliko in napila sta se v lopici sladkega starega refoška, napila se, kakor da je nedolžni malinovec, in ne plemenita in ognjevita kraška kaplja. Hudo je bilo z njima. Klicali so ju in iskali z lučjo po vsej hiši, dokler ju niso našli speča pod mizo v lopi s praznimi kozarci v rokah.

Vera se je zajokala od strahu, ali situacija je bila tako komična, oba dečka tako dražestna, da se je morala tudi ona smejati med solzami. Umili so ju, slekli, obvezali jima glave z jesihom in upali vsi, da se prebudita drugi dan brez mačka. Spala sta še trdno, ko je drugo jutro Nada odhajala, da bi dospela pred osmo doli v urad.

Začudila se je, ko je prišel popoldne Trdina na pošto z resnim, preplašenim licem.

»Nesrečna fanta! Sam ne vem, kaj naj počnem. Vera se ne da umiriti, in sam sem v skrbeh. Strašno jima je slabo; menda imata vročico, bleda sta, in odkar sta se prebudila, bljujeta neprestano. V bližini ni nobenega doktorja, zato pravi Vera, naj telegrafiram v Trst teti, ki bo že kakšnega poslala. Nesrečna reč! Vino je bilo sladko, pa sta se ga nacukala! Kdo bi si bil mislil! Nikoli jima ne dam piti vina, niti z vodo ne, in zdaj se mi opijeta kakor čepa. Taka otroka! Za malega se v resnici bojim. Kakšne skrbi ima človek zaradi take bedarije, ki bi se ji najrajši smejal!« Trdina se je res zasmejal, ali smeh je bil neodkritosrčen in prisiljen.

Nada je sestavila obširnejšo brzojavko Trdinovi teti v Trst, naj pošlje zdravnika v Križ, kateregakoli in takoj, in naj se zglasi zdravnik, ki ga pošlje, na pošti v Križu, da dobi tam spremljevalca, ki ga odpelje dalje.

Nato je odšla s Trdino domov, da pomaga Veri in jo malo umiri. Pozno zvečer je dospel zdravnik – bil je Gojko Zemljan. Ko je ugledal Nado, ni bil nič manj presenečen kakor ona sama. Čuden slučaj se je zaigral z njima. Gojko je bil asistent pri znanem in popularnem tržaškem zdravniku, ki ga je poslal namesto sebe k Trdinovim.

Pregledal je dečka in potolažil prestrašene starše, da jima ne bo hudega, da imata sicer izvanredno močnega – mačka, ali najdalje v dveh dneh bosta zopet skakala okoli hiše kakor prej.

Po tej izjavi mladega zdravnika je tudi Vera oživela, in mala grešnika se njenemu materinskemu srcu nista več tako silno smilila kakor še četrt ure prej.

»Samo da ni hujšega, to jima še privoščim! Pomislite, kaj takega! Ves dan sem kakor iz sebe. Vsa otečena sem od jokanja!«

Dr. Zemljan je dal dečkoma zdravila, da bi se jima pomiril želodec, potem je Vera priredila večerjo. Dečkoma je bilo kmalu boljše, in ko sta zaspala, se je Vera že sama šalila iz svojega strahu in skrbi. Opazila pa je tudi hitro čudno zadrego med Nado in med Zemljanom.

»Zdi se mi, Nada, kakor da bi bila ti že od prej znana z gospodom doktorjem,« jo je interpelirala naravnost.

»Ah, kaj vam ni gospodična še ničesar pripovedovala?! Seveda, taka smešna malenkost! Oh, gospa, to je važna stvar. Prva ljubezen, nesrečna bolezen ... je pel neki moj kolega. Gospodična Nada je bila prva moja ljubezen, to je zelo važno, gospa. Davni časi ... tempi passati ... Jaz sem bil takrat še idealen fantiček brez brk, gospodična Nada pa je nosila takrat še kratka krila.«

»Pripovedujte, gospod doktor, pripovedujte! Nada zatrjuje, da je moja vdana in odkritosrčna prijateljica, ali o tem mi ni rekla ničesar!« se je jezila Vera.

»Saj sem rekel,« je ugovarjal dr. Zemljan, »saj sem rekel, gospodična je smatrala pač vso tisto otroško epizodico za tako brezpomembno, da jo je pač že davno pozabila.« »O, o tega ne verjamem! Glejte, kako je zardela! O, Nada, tako je tvoje prijateljstvo?! Čakaj, to si zapomnim! – Samo domišljajte si, gospod doktor, mnogo si domišljajte. Kdo ve, zakaj mi ni povedala!«

Gojko je pripovedoval pol humoristično, pol resno vso historijo svoje in Nadine prve ljubezni, tudi tisto slovo v Fužinah, ali onega dogodka pri Savici ni omenil niti onega razgovora v Ljubljani, ko je umrla Nadina mati.

»Torej na Šmarni gori je bilo, ko sta se poljubila prvikrat? Na Šmarni gori, bogme, zdi se mi, da sem bila jaz takrat tudi na tistem izletu! Da, da, zdaj se vas prav dobro spominjam, gospod doktor. Ah, pomislite, kako se snidejo stari znanci! Ti, človek moj,« se je obrnila na moža, »kaj ko bi si še nocoj privoščili kakšno slavo?«

»Dobro! Že iz veselja, da tema našima prebitima fantoma nič ni!« je pritrdil Trdina in sam je odšel v klet, da poišče »kaj takega, da bi se dalo dostojno trčiti«.

Vera je nalivala v kupice. »Trčimo!« je rekla, »trčimo! Vesela sem danes, da so se na tako lep način izpremenile moje skrbi, vse moje smešne skrbi – kajne? – v odkritosrčno radost. Dobrodošli, gospod doktor, upam, da niste zadnjič gost pod našo streho! In zdaj trči še ti, Nada, s 'prvo svojo ljubeznijo'! Lepo trči, da bodo čaše veselo zapele, saj veš: Wann die Liebe ausgeglüht, fängt die Freundschaft an ... In tako prijateljstvo, pravijo, da je najtrpežnejše!«

»Wann die Liebe ausgeglüht ...« je ponavljal Gojko in pogledal Nadi v oči. Roka mu je lahno zatrepetala, ko je vzdignil kupo ...

»Krasno življenje imate tukaj gori,« je rekel takoj nato Trdini skoraj zavidno. »Kakor kralj živite in še lepše! Lepo posestvo, mir, zdravo delo, ljubeznivo soprogo, krasne otroke ... Bogme, jaz sem drugače prav dobre volje, ali tukaj bi se mi malone stožilo kakor beraču pred vrati ...«

»Oho, oho! Vi slikate moje življenje res prezapeljivo! Glejte, otroci pridejo do refoška, in vse slave bi bilo kmalu konec!«

Smejali so se vsi, ali Gojku se je vendar zdelo, da je razburjen kakor še nikoli, da je sentimentalen, celo žalosten, in preden je legel spat, si je ponovil parkrat, da je smešen, da je norec, osel pravzaprav ...

»Enkrat, kakšno nedeljo popoldne pridem, pa vas spremim gori k Trdinovim, Nada. Ali se boste jezili?« je vprašal dr. Zemljan, ko se je poslavljal pred pošto od nje in od Trdina.

»Zakaj bi se jezila? Pot je dolga gori in kratkočasnejše bo, kakor kadar hodim sama.« Že tretjo nedeljo se je oglasil pred dvanajsto na pošti.

»Zglasil sem se, da ne odidete po obedu brez mene.«

Nada se je smejala. Bilo ji je veselo in prijetno. Brez zadrege je gledala Gojka. »Veste, da me bodo v trgu opravljali, da hodim sama z gospodi v posete in še tako daleč po samotnem Krasu.«

»Ah, veste kaj, naročite nekaterim damam, naj naju nadzirajo z daljnogledi, kako pojdeva po poti navzgor! Svetoval bi vam, da si najamete posebno strogo gardedamo, ki vas bo čuvala!«

Šalila sta se tako ter se smejala. Nada se je spomnila, kako je dejala Vera oni večer: Wann die Liebe ausgeglüht, fängt die Freundschaft an ... Simpatična ji je bila ta misel in z velikim zadoščenjem je konstatirala, da je njeno srce popolnoma mirno. V polnem soncu sta odšla iz trga. Bilo je že skoraj vroče. In ko sta tako sama stopala po peščeni poti med kraškim skalovjem, jima je pogovor zastajal vedno bolj.

Kakor da bi nekaj slutila, tako tesno je postalo Nadi. Hotela je pripovedovati karkoli, da bi prekinila mučni molk, ali zastonj je iskala misli; vse se ji je zdelo neumno in rajši je molčala. Nakrat se je Gojko ustavil, pogledal ji je naravnost v oči in obraz mu je vztrepetal.

»Nada, povem vam nekaj strašno banalnega: Rad vas imam! Še vedno vas imam rad.« Nasmehnil se je dobrodušno in mirno. »Ali se vam ne zdi, da naju življenje čudovito hitro izuči? Najprej mislimo, da se nam bo ono pokorilo, pa se moramo mi njemu. In končno ni to niti tako hudo, kakor si mislimo prvi trenutek. Ali mi verujete? Čisto nič nisem mislil na vas. Spominjal sem se vas res včasih, a redkokdaj, kakor se spominjate kakega lepega dneva iz otroških let. Daleč je tisti dan, neizrečeno daleč je za vami in zato se vam zdi še lepši, še mamljivejši. Smešna želja vas obide: še enkrat bi hotela imeti tisti dan, eno uro vsaj ...! Pa se vam odpro oči, ki so tako prijetno mižale, široko se vam odpro in vi vidite, da je tisti dan ostal zadaj, daleč zadaj na poti, ki se ne boste nikoli več vračali po njej. Zaboli vas nekaj rahlo v duši, lahno, rahlo – in potem se nasmehnete, zakaj smešne in prazne so take misli, kajne?«

Nada se je čudila. Zopet sta šla po poti navzgor, kakor da se ni ničesar zgodilo, kakor da ji ni dejal pravkar, da jo ima 'še vedno' rad. Mislila je prej včasih: če bi ga zopet videla in bi mi dejal, da me ljubi, bi gotovo omedlela. Kar omedlela bi in padla bi na tla! Razveselila bi se neskončno in obenem bi se razjokala, zakaj srce bi me zabolelo, strašno bi me zabolelo srce za vsa ta nesrečna dolga leta, ki so ležala med nama in so mi ga vzela in oskrunila. Spomnila bi se v tistem hipu vseh njegovih besed, ki mi jih je govoril takrat v Ljubljani po materini smrti, in zagledala bi pred svojimi očmi vse obraze onih žensk, ki jih je ljubil. Zakaj jih je ljubil, ko sem ga ljubila jaz?! Ko sem ga ljubila tako lepo, a ljubezen onih drugih je bila grda in umazana, samo strast – ne, niti strast ne! – niti strast niti ljubezen, samo izprijenost, ki se dolgočasi in želi izpremembe. – Sto misli bi mislila v enem trenutku, srečna bi bila, in vendar bi se ji srce zvijalo od žalosti. In omedlela bi, padla bi na tla od vseh teh čustev!

Ali zdaj je stopala po poti navzgor in poslušala ga je začudeno, kako je govoril, zgovorno, z mehkim glasom, ki se mu je slišalo, kako rad ima vse te besede, ki mu jih govore usta.

»Nada, pomislite, nič nisem sanjal, da bi kdaj živela skupaj. – Imeli ste enkrat krasen prstan, prelep prstan in izgubili ste ga kdo ve kje. Spomnili ste se nanj, ali nikoli niste mislili: nataknem si ga na prst in lepo se bo bleščal, kadar zamahnem z roko. Izgubljen je prstan, čemu misliti, da bi se vam svetil na prstu? – In vidite, Nada, tako sem se jaz spominjal na vas, malo, mimogrede. Na tisto, kar je človek izgubil, kar tako izgubil po nepotrebnem, na to ne misli rad, kajne? – Nič nisem mislil na vas, ali takrat, ko sem vas videl zadnjič pri Trdinovih, sem vedel takoj: zdaj je vse dobro! Kakor da bi se ne bilo dogodilo nikoli nič žalostnega. Kajne, vi ste se jokali na Fužinah, pa sem prišel, v strahu sem prišel, po nepotrebnem sem se bal, kajne? – In zdaj se vračava v mesto in vesela sva! Saj ste veseli Nada in srečni?«

Ustavil se je zopet pred njo in ona se je zasmejala. Otroško se je zasmejala na ves glas: »Vesela sem, Gojko!«

»In to se razume, da boste moja žena?«

»Da, razume se v resnici. Samo zato sem prišla na svet, da bom vaša žena, samo zato!«

»Ali ste vedeli, da pridem in da vam porečem, da vas imam rad?«

»Nič nisem vedela.«

»Vidite, kako je smešno! In jaz sem vedel vse že naprej. Od zadnjič sem vedel vse. Vedel sem, da me imate radi, Nada, a da mislite, da me nimate nič radi.«

»Ah, tudi to ste vedeli?«

Prijel je njeno roko in jo je poljubil in potem sta zopet šla navzgor, ona pred njim. »Da, in celo to vem, da ste razočarani.«

»Kako, razočarana?«

»Razočarani ste, ker ste si mislili, da bi moralo biti to zelo nenavadno, če bi vam jaz rekel, da vas ljubim. Nenavadno bi bilo, lepo in tragično obenem, tako ste mislili.«

Tiho, kakor zase in čudeč je rekla: »V resnici, drugače sem si mislila.«

»Nada, ali ste mislili kdaj na to, ali ste slišali kdaj: mirna sreča? Mirna sreča, to je, to bo najina sreča. Mnogo se mora trpeti, kolikrat se mora resignirati, da je srce občutljivo, da vedno boli. Pa tudi ta bol je sladka in lepa, kajne? In človek je boljši, sebi je boljši, drugim in lažje je srečen. Kajne, čim več je človek pretrpel, čim bolj se je razočaral, tem lažje je srečen. In ta sreča je potem pokojna, globoka, ne plapola divje kakor požar v viharju, nego sveti mirno, sveti tiho in greje vas v dno srca.« »Lepo ste rekli to. Zdi se mi, res: boli me v duši. Če bi bilo zvečer v mraku, bi zaprla oči in solze bi vroče tekle izpod trepalnic in bi kapale preko lic. Rada bi se zjokala, zakaj mnogo je tega, kar me boli v srcu, in vendar sem srečna. Srečna sem zelo, ali vriskati ne bi mogla. Tako sem si mislila prej: kadar bom srečna, bom vriskala zmagoslavno in glasno, da bi me slišali vsi ljudje. Zdaj pa sem tiha in zbrana in skoraj otožna.«

»To je zato, Nada: mirna sreča je globoka in nema, in dokler človek ne trpi, je ne razume in ne doseže.«

Pod vrhom je rekel Gojko: »Sediva malo na skale in glejva na morje! Misli so svetlejše in čistejše, ko gledate v to neskončno daljno krasoto!«

Nada se je zamislila: »Ko sem bila stara šestnajst let, sem imela toliko sanj! In tako lepe so bile moje sanje, ko sem imela šestnajst let! Če danes sanjarim, ni več tako lepo. Takrat je bilo, kakor da sanje niso sanje, nego kaj več; takrat so bile vse sanje tako resnične. Kar zaželim si in vse vzraste pred menoj, čudežno se zablešči pred menoj in jaz vstanem in vse je res. Stoži se mi, kadar se spomnim na tisto dobo!«

Gojko se je nasmehnil. »Veš, kaj mislim? Hitro pojdem kam v hribe za zdravnika. Tam je lepše in človek je lahko koristen. Kmetje naju bodo imeli radi. Dobro bo za naju, da greva v tak kraj. Poznam znanca, ki je imel prazno dušo, ki je bil prazen človek brez značaja, za dober obed bi bil izdal brata ... Dobil je mesto zdravnika nekje v najbolj siromašnih hribih in čisto se je izpremenil. Pozna ljudi, zato je dober! Veš, Nada, v hribe pojdeva, tam so reveži, tam ne bo časa za sanje. Ali srečna bova gotovo. Zakaj bi ti bilo žal za tiste čase, ko si bila stara šestnajst let?! Kaj je dragocenejše – tisto, kar ti napiše zrel pisatelj iz bogastva velike svoje duše, ali tisto, kar ti pove z ljubeznivim glasom dražesten otrok v svoji naivnosti? – Ah, ljubi življenje, Nada, ljubi ga danes, vsak dan! Človek postane dober na ta način, poet postane, razumen, pameten in vznesen v sladkosti kakor v zlu. Bodimo dobri, da bomo bolj uživali, da bomo srečnejši; bodimo srečni, uživajmo, da bomo več živeli!«